Informative Notice
Določene vsebine se še dopolnjujejo. Hvala za razumevanje.
Specialist medicinske genetike
Specialist oziroma specialistka laboratorijske medicinske genetike mora pred začetkom opravljanja poklica opraviti pripravništvo in strokovni izpit, ter specializacijo in specialistični izpit.
Specialisti laboratorijske medicinske genetike lahko opravljajo zasebno zdravstveno dejavnost kot pravne ali fizične osebe.
Specialist medicinske genetike oziroma specialistka medicinske genetike deluje na naslednjih delovnih področjih:
- primarna, sekundarna in terciarna raven zdravstvene dejavnosti.
Specialist oziroma specialistka laboratorijske medicinske genetike opravlja naslednje poklicne dejavnosti:
- poznavanje dela v citogenetskem, molekularnocitogenetskem in molekularno-genetskem laboratoriju,
- poznavanje področja razvojnih motenj, prenatalne in predimplantacijske genetske diagnostike, onkogenetike in drugih področij medicinske genetike glede na izbirno vsebino,
- obvladovanje laboratorijskega reda, dela z vzorci in celičnimi kulturami,
- priprava, procesiranje in hranjenje različnih vzorcev,
- obvladovanje metod in tehnik potrebnih za genetsko diagnostiko in raziskovalno delo v genetskem laboratoriju,
- obdelava, analiza, interpretacija rezultatov in izdajanje genetskih izvidov,
- zbiranje, interpretacija, predstavitev in posredovanje ustrezne informacije glede na podatke o preiskovancu, testiranju in dobljenih rezultatih,
- poznavanje metod uporabe računalniških baz podatkov,
- obvladovanje kontrole kvalitete, vodenja laboratorija in bioinformatike in
- druge kompetence v skladu s predpisano specializacijo.
Pogoji
-
Namen pripravništva je, da se pripravnik po predpisanem programu seznani z vsemi opravili za delo, za katero se glede na svojo strokovno izobrazbo pripravlja, ter se pripravi za strokovni izpit in za poznejše samostojno delo.
Pripravništvo poteka po programu, ki ga predpiše minister za zdravje in obsega vsebine, ki ustrezajo pripravnikovi izobrazbi, ter praktična in teoretična znanja. Pripravnik mora med pripravništvom delati polni delovni čas.
Pripravništvo traja za zdravstvene delavce s srednjo strokovno izobrazbo šest mesecev, z višjo strokovno izobrazbo devet mesecev in z visoko strokovno izobrazbo dvanajst mesecev.
Pripravnik ali pripravnica mora pred koncem pripravniške dobe opraviti strokovni izpit. S tem pridobi pravico samostojnega opravljanja dela v zdravstveni dejavnosti.
Pripravništvo se opravlja v zdravstvenih zavodih, pri zasebnih zdravstvenih delavcih in v drugih zavodih, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in izpolnjujejo predpisane pogoje za izvajanje pripravništva. Delodajalec je odgovoren za pravilno izvajanje pripravništva.
Delodajalec mora pripravniku pred začetkom pripravništva določiti mentorja, predložiti program pripravništva in program strokovnega izpita. Pripravništvo se opravlja pod neposrednim vodstvom in nadzorom mentorja, ki je odgovoren za izvedbo posameznega programa pripravništva.
Pripravnikovo praktično znanje se sproti preizkuša pri delodajalcu, pri katerem pripravništvo poteka. Pripravništvo se zaključi s preizkusom praktičnega znanja, ki je pogoj za pripustitev pripravnika k strokovnemu izpitu.
Pripravniki s srednjo strokovno izobrazbo opravljajo strokovni izpit pri zdravstvenih zavodih, ki jih za opravljanje strokovnih izpitov pooblasti minister. Pripravniki z višjo strokovno, visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo opravljajo strokovni izpit pri ministrstvu, pristojnem za zdravje.
Program strokovnega izpita predpiše minister in obsega:
- strokovne vsebine poklicnega področja, razen za doktorje medicine;
- prva pomoč - organizacija in dajanje pomoči v rednih in izrednih razmerah, razen za doktorje medicine;
- urgentna medicina za doktorje medicine;
- socialna medicina, razen za doktorje medicine in magistre farmacije;
- socialna farmacija za magistre farmacije in farmacevtske tehnike;
- osnove pravne ureditve s področja zdravstvene dejavnosti ter zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.
Ministrstvo tekoče vodi seznam pravnih virov in strokovne literature, ki pomagajo pripravniku za pripravo na strokovni izpit. Seznam je na voljo na sedežu in na spletni strani ministrstva.
Pripravnik vloži prijavo za opravljanje strokovnega izpita pri delodajalcu, pri katerem je v delovnem razmerju. Delodajalec pošlje prijavo za delavca s srednjo strokovno izobrazbo pooblaščenemu zdravstvenemu zavodu, za delavca z višjo strokovno, visoko strokovno ali univerzitetno strokovno izobrazbo pa ministrstvu za zdravje.
Volonterski pripravnik s srednjo strokovno izobrazbo vloži prijavo za opravljanje strokovnega izpita pri pooblaščenem zavodu, volonterski pripravnik z višjo strokovno, visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo pa pri ministrstvu.
Strokovni izpit je usten, razen iz predmeta urgentna medicina, ki je sestavljen iz pisnega, praktičnega in ustnega dela. Komisija oceni celoten uspeh pripravnika na podlagi ocen iz posameznih predmetov. Pripravniku, ki je uspešno opravil strokovni izpit, se izda potrdilo o strokovnem izpitu.
Pripravnik, ki ni pokazal zadovoljivega znanja pri enem oziroma dveh izpitnih predmetih, lahko po preteku najmanj enega meseca od opravljanja izpita ponovno opravlja izpit iz teh predmetov - popravni izpit. Pripravnik, ki ni pokazal zadovoljivega znanja iz več kot polovice izpitnih predmetov, izpita ni opravil in mora ponavljati cel izpit. Pripravnik, ki ni opravil strokovnega izpita, ne more opravljati svojega poklica.
Stroške za delo s strokovnimi izpiti krije:
- delodajalec, ki je pripravnika prijavil k strokovnem izpitu;
- pripravnik, če je nezaposlen ali če se je sam prijavil k strokovnem izpitu ali volonterski pripravnik.
Stroški celotnega strokovnega izpita za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce znašajo 200,00 evrov. Stroški strokovnega izpita iz enega predmeta znašajo 50,00 evrov. Stroški strokovnega izpita iz predmeta Urgentna medicina za zdravnike znaša 150,00 evrov.
-
Specializacija je posebna oblika strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja, ki je potrebna za opravljanje zahtevnejših nalog na posameznih ožjih strokovnih področjih zdravstvene dejavnosti. Specializacija traja najmanj eno leto in največ štiri leta. Specializacija obsega pridobivanje teoretičnih znanj in praktično usposabljanje v skladu s programom specializacije in se zaključi s specialističnim izpitom.
Vrste, programe specializacij in njihovo trajanje ter potrebno dobo opravljenega dela v zdravstveni dejavnosti določi minister, pristojen za zdravje v sodelovanju s pristojnimi strokovnimi združenji ter pristojnimi razširjenimi strokovnimi kolegiji in jih objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. V programu specializacije se določi vsebina in trajanje posameznih delov specializacije, obseg znanja in veščine ter druge zahteve, ki jih mora specializant osvojiti do začetka specializacije.
Specializacija se opravlja v enem ali v več zdravstvenih zavodih in pri zasebnih zdravstvenih delavcih, ki jih pooblasti minister.
Specializacija se lahko odobri specializantu, ki je opravil strokovni izpit in potrebno dobo dela v zdravstveni dejavnosti v skladu s programom specializacije.
Specializacijo odobri minister na predlog delodajalca, kjer je specializant zaposlen, če gre za specializanta, ki ni zaposlen, pa na njegov predlog. V odločbi o specializaciji minister določi vrsto specializacije, začetek in glavnega mentorja. Na podlagi odločbe skleneta specializant in delodajalec pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih. Specializant prejme poleg odločbe tudi »List specializanta«, ki vsebuje bistvene podatke o specializant in poteku specializacije.
Potek specializacije po programu določita glavni mentor in specializant in se vpisuje v »List specializanta«. Specializant lahko v času specializacije samostojno opravlja le dela in naloge, za katere je usposobljen, dela in naloge s specialističnega področja pa le pod nadzorom glavnega ali neposrednega mentorja.
Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci z višjo ali visoko izobrazbo ali z univerzitetno izobrazbo se za opravljanje zahtevnejših nalog zdravstvene dejavnosti specializirajo na posameznih ožjih zdravstvenih strokovnih področjih.
Zdravstvenemu delavcu in zdravstvenemu sodelavcu z visoko strokovno izobrazbo odobri specializacijo ministrstvo, pristojno za zdravje, na predlog zdravstvenega zavoda oziroma, če gre za zasebnega zdravstvenega delavca, na njegov predlog.
Zdravstvenim delavcem in zdravstvenim sodelavcem z višjo strokovno izobrazbo odobri specializacijo delodajalec, če gre za zasebnega zdravstvenega delavca pa ministrstvo, pristojno za zdravje.
Zdravstvenim delavcem in sodelavcem ne glede na stopnjo izobrazbe, ki niso zaposleni, odobri specializacijo ministrstvo, pristojno za zdravje.
Specializant, ki je opravil program specializacije, lahko pristopi k specialističnemu izpitu.
Prijavo na izpit se pošlje ministrstvu in se ji priloži »List specializanta«. Če je po programu predvidena pisna naloga, jo mora specializant predložiti izpitni komisiji najmanj 14 dni pred izpitom. Minister z odločbo odobri specializantu opravljanje izpita, ko ugotovi, da je pravilno in v celoti opravil program specializacije in druge dogovorjene obveznosti ter mu določi čas in kraj izpita ter izpitno komisijo.
Izpit je javen in praviloma obsega praktični in teoretični del ter zagovor pisne naloge, če je bila predvidena s programom.
Uspeh specializanta na izpitu se ocenjuje z »opravil« oziroma »ni opravil«. Specializant, ki izpita prvič ne opravi, ga ima pravico ponavljati. Če specializant še tretjič ne opravi izpita, mu izpitna komisija lahko specializacijo podaljša in postavi še druge posebne zahteve. Če specializant izpita ne opravi tudi po usposabljanju, izpita ne more več opravljati.
Specializantu, ki je opravil izpit, ministrstvo izda potrdilo o opravljenem specialističnem izpitu in podeli naziv specialista ustrezne specialnosti v skladu s programom specializacije.