Raba jezika pri poslovanju

Slovenski jezik je uradni jezik Republike Slovenije. Temeljna pravila o rabi slovenščine ureja Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS). V slovenskem jeziku poteka govorno in pisno sporazumevanje. Izjemo predstavljajo območja občin, na katerih živi italijanska ali madžarska narodna skupnost. Na teh območjih se poleg slovenščine kot uradna jezika uporabljata tudi italijanščina in madžarščina.

Javna raba jezika je pomembna na vseh področjih javnega življenja. Pri poslovanju je treba rabo slovenskega jezika upoštevati že pred postopkom ustanovitve podjetja, pri izbiri imena. Prevod imena v tuji jezik se lahko na območju Republike Slovenije uporablja samo skupaj z imenom v slovenščini.

V primerih, ko je ime obrata, prodajalne, gostinskega ali drugega lokala ali poslovnega prostora drugačno kot registrirano ime poslovnega subjekta ali fizične osebe, mora biti poimenovano v slovenščini. Besede v tujem jeziku se lahko uporabijo, če je izbrana mednarodna beseda izraz za vrsto poslovnega prostora, če vsebujejo tujo blagovno ali storitveno znamko ali če gre za krajše besedne zveze, ki so zaradi običajne rabe razumljive večini potrošnikov, če predstavljajo sestavni del celostne podobe.

Vsi poslovni subjekti morajo imeti urejeno notranje poslovanje v slovenščini, kar pomeni, da morajo biti vsi splošni akti v slovenskem jeziku. V slovenščini mora potekati tudi poslovanje na področju urejanja pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja, pri dajanju navodil in obveščanju delavcev ter zagotavljanju varnosti pri delu. Izjema so le delovna razmerja s tujcem, ki opravlja sezonsko delo, pri katerih je dopustna souporaba tujega jezika.

Osnovno pravilo ZJRS je, da morajo vsi subjekti s svojimi strankami poslovati v slovenščini. V praksi to pomeni, da zakon ne dopušča, da bi bila lahko stopnja znanja slovenščine ničelna. Znanje slovenščine za zasedbo določenega delovnega mesta mora biti na takšni ravni, da je strankam zagotovljeno komuniciranje v slovenščini. Kadar je poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik.

Dolžnost delodajalca je, da glede na predvidljivo pogostnost in zahtevnost jezikovnih stikov s strankami določi zahtevnostno stopnjo znanja slovenščine. Pri objavi prostega delovnega mesta, na katerem so predvideni jezikovni stiki s strankami (npr. natakar), mora biti navedena tudi zahtevnostna stopnja delovnega mesta.

Raba slovenskega jezika je pomembna tudi pri prodaji izdelkov in storitev. Pri njihovem označevanju in predstavljanju je treba zagotoviti primerne informacije o značilnostih, prodajnih pogojih, uporabi in namembnosti izdelka ali storitve. Informacije morajo biti podane v slovenščini oz. v potrošniku na slovenskem območju lahko razumljivem jeziku. Namesto besednega sporočanja so dopustni tudi splošno razumljivi simboli in slike. V slovenskem jeziku mora biti tudi garancijski list.

Pri prodaji živil, zdravil in fitofarmacevtskih sredstev je treba v slovenščini na ovojnino natisniti deklaracijo in navodilo za uporabo. Dodatno se lahko uporabi tudi tuji jezik.

V slovenščini oz. na slovenskem območju v potrošniku lahko razumljivem jeziku morajo potekati tudi oglaševanje izdelkov in storitev, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obveščanja javnosti. Če se slovenščina pojavlja skupaj s tujim jezikom, različica v slovenščini ne sme biti manj poudarjena.

Slovenski jezik mora biti prednostno uporabljen tudi pri spletnem oglaševanju. Četudi podjetja delujejo v tujini, je slovenščina na spletnih straneh obvezna. Dodatno se lahko uporabijo tudi drugi tuji jeziki.

Posebnost so tudi novinarska, oglaševalska in poslovna besedila, ki omenjajo kraje in druge zemljepisne danosti z območij sosednjih držav, na katerih avtohtono prebiva slovenska narodna manjšina. V tem primeru je nujna raba slovenskih ali dvojezičnih krajevnih in drugih zemljepisnih lastnih imen.