Specialist klinične logopedije
Specialist oziroma specialistka klinične logopedije mora pred pričetkom opravljanja poklica opraviti strokovni izpit in specializacijo iz klinične logopedije
Specialisti klinične logopedije lahko opravljajo zasebno zdravstveno dejavnost kot pravne ali fizične osebe.
Specialist oziroma specialistka klinične logopedije deluje na delovnem področju primarne, sekundarne in terciarne ravni zdravstvene dejavnosti.
Specialist oziroma specialistka klinične logopedije opravlja naslednje poklicne dejavnosti:
- zagotavlja celovito rehabilitacijo otrok in odraslih z motnjami jezikovno govornega sporazumevanja in motnjami požiranja;
- samostojno in skupaj s člani strokovne skupine diagnosticira motnje in jih samostojno ali skupaj z drugimi člani strokovne skupine obravnava;
- sodeluje s številnimi specialisti, ki obravnavajo bolnike z motnjami jezikovno govornega sporazumevanja in motnjami požiranja;
- sodeluje z zdravstvenimi zavodi, kjer obravnavajo bolnike, ki imajo lahko tudi govorne motnje in/ali motnje požiranja (mentalno-higienski oddelki, zdravstveni domovi, URI Soča, otorinolaringološki oddelki, nevrološki oddelki, nevrokirurški oddelki, travmatološki oddelki, itd);
- skrbi za zgodnje odkrivanje motenj jezikovno govornega sporazumevanja in izvaja sistematske preglede predšolskih in šolskih otrok;
- sodeluje v preventivnih programih za izboljšanje glasu in govora;
- sodeluje pri vključevanju otrok v vzgojno izobraževalni proces.
Pogoji
-
Za opravljanje tega poklica v zdravstveni dejavnosti je potrebno imeti opravljen strokovni izpit, ki sestoji iz naslednjih vsebin:
- izbrane vsebine nujne medicinske pomoči,
- osnove varnosti in kakovosti v zdravstvu,
- osnove pravne ureditve zdravstvenega varstva,
- strokovne vsebine poklicnega področja. Točne vsebine za posamezen poklic, so razvidne v prilogi 3 Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti (Povezava na zunanjo povezavo).
Seznam strokovne literature in pravnih virov, ki pomagajo kandidatu za pripravo na strokovni izpit:
- kakovost in varnost v zdravstvu, priročnik,
- področna zakonodaja,
- prva pomoč v rednih in izrednih razmerah,
Drugo gradivo:
-
Specializacija je posebna oblika strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja, ki je potrebna za opravljanje zahtevnejših nalog na posameznih ožjih strokovnih področjih zdravstvene dejavnosti. Specializacija traja najmanj eno leto in največ štiri leta. Specializacija obsega pridobivanje teoretičnih znanj in praktično usposabljanje v skladu s programom specializacije in se zaključi s specialističnim izpitom.
Vrste, programe specializacij in njihovo trajanje ter potrebno dobo opravljenega dela v zdravstveni dejavnosti določi minister, pristojen za zdravje v sodelovanju s pristojnimi strokovnimi združenji ter pristojnimi razširjenimi strokovnimi kolegiji in jih objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. V programu specializacije se določi vsebina in trajanje posameznih delov specializacije, obseg znanja in veščine ter druge zahteve, ki jih mora specializant osvojiti do začetka specializacije.
Specializacija se opravlja v enem ali v več zdravstvenih zavodih in pri zasebnih zdravstvenih delavcih, ki jih pooblasti minister.
Specializacija se lahko odobri specializantu, ki je opravil strokovni izpit in potrebno dobo dela v zdravstveni dejavnosti v skladu s programom specializacije.
Specializacijo odobri minister na predlog delodajalca, kjer je specializant zaposlen, če gre za specializanta, ki ni zaposlen, pa na njegov predlog. V odločbi o specializaciji minister določi vrsto specializacije, začetek in glavnega mentorja. Na podlagi odločbe skleneta specializant in delodajalec pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih. Specializant prejme poleg odločbe tudi »List specializanta«, ki vsebuje bistvene podatke o specializant in poteku specializacije.
Potek specializacije po programu določita glavni mentor in specializant in se vpisuje v »List specializanta«. Specializant lahko v času specializacije samostojno opravlja le dela in naloge, za katere je usposobljen, dela in naloge s specialističnega področja pa le pod nadzorom glavnega ali neposrednega mentorja.
Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci z višjo ali visoko izobrazbo ali z univerzitetno izobrazbo se za opravljanje zahtevnejših nalog zdravstvene dejavnosti specializirajo na posameznih ožjih zdravstvenih strokovnih področjih.
Zdravstvenemu delavcu in zdravstvenemu sodelavcu z visoko strokovno izobrazbo odobri specializacijo ministrstvo, pristojno za zdravje, na predlog zdravstvenega zavoda oziroma, če gre za zasebnega zdravstvenega delavca, na njegov predlog.
Zdravstvenim delavcem in zdravstvenim sodelavcem z višjo strokovno izobrazbo odobri specializacijo delodajalec, če gre za zasebnega zdravstvenega delavca pa ministrstvo, pristojno za zdravje.
Zdravstvenim delavcem in sodelavcem ne glede na stopnjo izobrazbe, ki niso zaposleni, odobri specializacijo ministrstvo, pristojno za zdravje.
Specializant, ki je opravil program specializacije, lahko pristopi k specialističnemu izpitu.
Prijavo na izpit se pošlje ministrstvu in se ji priloži »List specializanta«. Če je po programu predvidena pisna naloga, jo mora specializant predložiti izpitni komisiji najmanj 14 dni pred izpitom. Minister z odločbo odobri specializantu opravljanje izpita, ko ugotovi, da je pravilno in v celoti opravil program specializacije in druge dogovorjene obveznosti ter mu določi čas in kraj izpita ter izpitno komisijo.
Izpit je javen in praviloma obsega praktični in teoretični del ter zagovor pisne naloge, če je bila predvidena s programom.
Uspeh specializanta na izpitu se ocenjuje z »opravil« oziroma »ni opravil«. Specializant, ki izpita prvič ne opravi, ga ima pravico ponavljati. Če specializant še tretjič ne opravi izpita, mu izpitna komisija lahko specializacijo podaljša in postavi še druge posebne zahteve. Če specializant izpita ne opravi tudi po usposabljanju, izpita ne more več opravljati.
Specializantu, ki je opravil izpit, ministrstvo izda potrdilo o opravljenem specialističnem izpitu in podeli naziv specialista ustrezne specialnosti v skladu s programom specializacije.
Priznavanje kvalifikacij
Za priznanje vaših v EU pridobljenih poklicnih kvalifikacij, so v RS predpisani naslednji postopki:
Priznavanje kvalifikacij iz držav, ki niso članice EU
Za priznanje vaših pridobljenih poklicnih kvalifikacij izven držav EU, so v RS predpisani naslednji postopki:
- postopek priznanja poklicne izobrazbe za delavce iz držav bivše SFRJ, ostalih tretjih držav in EU članic,
- postopek priznanja poklicne kvalifikacije za delavce iz SFRJ in tretjih držav z delovnimi izkušnjami,
- postopek priznanja poklicne kvalifikacije za delavce iz tretjih držav in SFRJ z opravljeno specializacijo.