Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu (storitvena direktiva, DSNT) vzpostavlja okvir za prosti pretok storitev znotraj notranjega trga Evropske unije.

Cilj direktive je v storitvenem sektorju notranjega trga povečati gospodarsko rast, izboljšati konkurenčnost gospodarstva, izboljšati kakovost  in varnost storitev in bistveno razširiti možnost izbire za uporabnike storitev ter povečati transparentnost zahtev v vseh članicah EU. Z ustreznim izvajanjem te direktive naj bi se tudi povečalo število delovnih mest.

DSNT zavezuje države članice, da med seboj sodelujejo na upravni ravni, s čimer se zagotovi učinkovit nadzor izvajalcev ponudnikov in njihovih storitev v vseh državah članicah.

DSNT zahteva vzpostavitev elektronske enotne kontaktne točke, kjer lahko vsi zainteresirani dostopajo do informacij o pogojih za izvajanje reguliranih dejavnosti in imajo možnost za elektronsko izvedbo postopkov za pridobitev  potrebnih dovoljenj.

DSNT definira pomoč prejemnikom storitev. Zahteva, da ponudniki zagotovijo vse informacije o zahtevah in o možnostih za odškodnino, v primeru neustrezne izvedbe storitve, kot tudi kontakte ustreznih organizacij, npr. poklicnih združenj, vključno s centri evropske potrošniške mreže, kjer uporabniki storitev lahko dobijo praktično pomoč.

Storitvena direktiva je horizontalni predpis, ki drugim organom, ki regulirajo posamezne storitve, določa način, kako regulirati določeno storitev brez prepovedanih zahtev, brez nesorazmernih in nepotrebnih zahtev, vendar tako, da ostaja storitev varna in kakovostna.

Številne tržne storitve, ki jih pokriva storitvena direktiva so na primer:

• trgovina,
• gradbene storitve,
• obrti,
• turizem, gostinstvo, prosti čas,
• šport, fitnes,
• poklicne dejavnosti (arhitekti, inženirji, pravniki, veterinarji,…),
• nepremičninsko poslovanje,
• kmetijske in gozdarske dejavnosti,
• izobraževanje (privatne šole, univerze, jezikovne šole),
• socialne storitve privatnih izvajalcev (domovi upokojencev, varstvo otrok, oskrba na domu, pomoč gospodinjstvom …),
• storitve povezane s področjem kulture (privatni muzeji in knjižnice, gledališča, koncerti, organizacija dogodkov na prostem …),
• pomožne storitve zdravstvenemu varstvu.

Storitvena direktiva ne pokriva storitev, kot so:

• finančne storitve,
• storitve elektronskih komunikacij in omrežij,
• storitve na področju prometa z nekaterimi izjemami, ki so tržnega značaja (avto šole, letenje za prosti čas…),
• storitve agencij za začasno zaposlovanje,
• zdravstvene storitve z izjemo veterinarjev in podpornih storitev v zdravstvu, ki so tržne,
• avdiovizualne storitve in radijsko predvajanje,
• igre na srečo,
• socialne storitve (socialna stanovanja, javno varstvo otrok, državna podpora družinam, potrebnim pomoči, s strani izvajalcev pooblaščenih s strani države ali dobrodelnih organizacij, ki jih je država potrdila kot ustrezne). Storitve privatnih izvajalcev spadajo v storitveno direktivo,
• osebno varovanje,
• notarji,
• sodni izvršitelji.

Namen te direktive je tudi odpraviti neupravičena in nesorazmerna pravna in administrativna bremena, ki po nepotrebnem ovirajo prosti pretok, t. j. delovanje podjetij tudi preko meja, v drugih državah članicah, ko le-ta želijo opravljati svojo storitev v drugi državi članici le za določen čas.

Čezmejno/začasno/občasno izvajanje storitev oz. prosti pretok storitev/prosto, svobodno opravljanje storitev

Če se ponudnik storitev ustanovi v državi članici, kjer namerava opravljati svoje storitve, zanj veljajo pravila svobode ustanavljanja, s čimer postane pravni subjekt  države gostiteljice in zanj veljajo pravila te države.

Če pa je ponudnik ustanovljen v matični državi in želi v drugi DČ delovati le začasno, veljajo zanj pravila prostega pretoka storitev  oz. svobode opravljanja storitev. Sodna praksa Evropskega sodišča določa, da se za oceno začasnosti upoštevajo trajanje, pogostost, rednost ponovitve in neprekinjenost storitve, od primera do primera.

Za čezmejno delovanje naj bi bilo zahtev manj kot pri ustanavljanju, priznati je treba že izpolnjene pogoje ponudnika v matični državi članici.

Postavljanje nekaterih zahtev, poleg že prepovedanih iz 14. člena DSNT, je v skladu s 16. členom DSNT prepovedano  zahtevati npr. ponovne vpise v registre, ponovno registracijo pri poklicnem združenju, prepoved uporabe določene osnovne infrastrukture (npr. pisarne), zahteve glede določene opreme in materialov za izvedbo storitve, ponovno pridobivanje dovoljenj, preprečevanje izvajanja storitev samozaposlenim osebam. To velja, razen v primeru, ko je nek ukrep nujno potreben za učinkovito zaščito določenega pomembnega javnega interesa.

Vse zahteve za izvajanje storitev v okviru DSNT morajo biti nediskriminatorne (državljanstvo, kraj sedeža podjetja), potrebne za varovanje javnega interesa in sorazmerne (najmilejše za učinkovito zaščito javnega interesa).

Čezmejno delovanje ni možno na naslednjih področjih:

• storitve splošnega gospodarskega pomena: poštni sektor, elektroenergetika, plinski sektor, distribucija vode in oskrba z njo, odstranjevanje odpadnih voda, ravnanje z odpadki,
• napotitve delavcev,
• varstvo osebnih podatkov,
• odvetništvo,
• sodna izterjava dolgov,
• poklicne kvalifikacije,
• socialna varnost.