Dejavnosti v zvezi z zgodovinskimi znamenitostmi in spomeniki (91.220)

Zakon o varstvu kulturne dediščine

ZVKD-1 določa načine varstva kulturne dediščine ter pristojnosti pri njenem varstvu z namenom omogočiti celostno ohranjanje dediščine. Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Dediščina se deli na materialno in nesnovno dediščino. Materialno dediščino sestavljata premična in nepremična dediščina.

Za posege v spomenik, posege v vplivno območje spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi, posege v varstvena območja dediščine, posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt, in za raziskavo dediščine, ki ni arheološka ostalina, je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje za posege. Kulturnovarstveno soglasje izda na podlagi javnega pooblastila Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

V postopku vključevanja kulturne dediščine v prostorsko načrtovanje se kot podlaga za celovito prenovo kulturne dediščine lahko pripravi konservatorski načrt za prenovo, ki določi pogoje razvoja in omejitve z vidika varstva.

Kulturno varstveno soglasje, s katerim se dovolita raziskava in odstranitev arheološke ostaline izda minister pristojen za kulturo, pod pogojem, da tako raziskavo nadzoruje Zavod za varstvo kulturne dediščine in da raziskavo opravi oseba, ki je strokovno usposobljena za izvajanje arheoloških raziskav.

Kdor trguje s kulturno dediščino, mora biti vpisan v razvid trgovcev, ki ga vodi Ministrstvo, pristojno za kulturo.

Hranjenje nacionalnega bogastva - Minister določi minimalne strokovne, tehnične in prostorske zahteve, ki jih morajo izpolniti lastniki oziroma posestniki pri hranjenju in prevozu nacionalnega bogastva. Določi tudi standarde varovanja in hranjenja muzejskega gradiva v državnih in pooblaščenih muzejih..

Strokovni delavci na področju muzejske, konservatorske in konservatorske – restavratorske dejavnosti morajo imeti ustrezno srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, opravljeno izpopolnjevanje in opravljen strokovni izpit za pridobitev strokovnega naziva.

Velja za naslednje poklice:

• Strokovno usposobljena oseba za iskanje arheoloških ostalin
• Konservator
• Konservator-restavrator,
• Konservatorsko-restavratorski sodelavec
• Konservatorsko-restavratorski tehnik;
• arhivar;
• kustos;
• restavrator;

Dejavnosti/storitve po pojasnilih k standardni klasifikaciji dejavnosti:

• upravljanje in ohranjanje zgodovinskih najdišč in stavb
• upravljanje in ohranjanje arheoloških najdišč, odprtih za obiskovalce

• renoviranje, obnavljanje, rekonstrukcija in opremljanje zgodovinskih in arheoloških najdišč in stavb, gl. 43.990
• konzerviranje in restavriranje kulturne dediščine, gl. 91.300
• arhitekturne dejavnosti v podporo konzerviranju in restavriranju predmetov kulturne dediščine, gl. 71.111
• arheološka izkopavanja, gl. 72.200.