Kavarna

Subjekt, ki posluje z gotovino, mora pri gotovinskih plačilih račune davčno potrjevati. Pod gotovino se štejejo tako plačilo z gotovino kot plačila s plačilnimi/kreditnimi karticami ali drugim načinom plačila, ki ni neposredno plačilo računa na vaš transakcijski račun. Davčno lahko račune potrdite na dva načina: z uporabo davčnih blagajn ali z vezano knjigo računov.   

Pred začetkom izdajanja računov mora zavezanec sprejeti interni akt, kjer predpiše pravila za dodeljevanje zaporednih številk, popiše svoje poslovne prostore in jim dodeli oznako.

Davčnemu organu je treba sporočiti podatke za vsak posamezen poslovni prostor in podatke podpisati z namenskim digitalnim potrdilom.

Davčne blagajne

Izdajanje računov se izvaja z uporabo ustreznega računalniškega programa oziroma elektronske naprave (davčna blagajna kot program). Na trgu je več ponudnikov, ki nudijo tovrstne programe.

Za postopek potrjevanja računov preko elektronske naprave je treba uporabljati namensko digitalno potrdilo, ki ga Ministrstvo za javno upravo izda brezplačno. Vloga za izdajo namenskega digitalnega potrdila se vloži preko portala eDavki (Zahtevek za pridobitev ali preklic namenskega digitalnega potrdila).

Koraki za izvajanje postopka davčnega potrjevanja računov:

1. Pridobitev namenskega digitalnega potrdila za davčne blagajne
2. Popis poslovnih prostorov in sprejetje internega akta
3. Pred začetkom izdaje računov pri gotovinskem poslovanju je treba sporočiti podatke o vseh poslovnih prostorih, v katerih izdajate račune, davčnemu organu
4. Izdajanje računa z EOR (enkratna identifikacijska oznaka računa),
5. Izvajanje postopka potrjevanja računov (tudi zavezanci, ki uporabljajo vezane knjige računov),
6. Uporaba elektronske naprave - z napravo, ki omogoča elektronsko podpisovanje podatkov o računu in elektronsko povezavo za izmenjavo podatkov z davčnim organom.

Vezana knjiga računov

Zavezanec lahko izdaja račune tudi zgolj z uporabo vezane knjige računov. Vezano knjigo zavezanci pridobijo v prosti prodaji. Pred prvo uporabo jo morajo potrditi pri Finančni upravi RS preko portala eDavki.

V primeru uporabe vezane knjige računov mora zavezanec davčnemu organu preko elektronske povezave poslati podatke o računih, izdanih z uporabo vezane knjige računov, do desetega dne v mesecu.

Vsak račun mora vsebovati enkratno identifikacijsko oznako računa (EOR). V primeru uporabe elektronske naprave jo avtomatično generira naprava.

V istem prostoru se ne sme uporabljati vezana knjiga računov in elektronska naprava za izdajo računov.

V primeru, ko uporaba računalniškega programa oziroma elektronske naprave ni mogoča zaradi okvare računalniškega programa ali elektronske naprave oziroma zaradi izpada električne energije, mora zavezanec izdajati račune iz vezane knjige računov vse do odprave napake.

Pravne podlage

• Zakon o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR)

Povezave

• Davčne blagajne in vezane knjige računov – FURS

Za dejavnosti, ki so uvrščene na Listo dejavnosti, ki se v skladu s 5. členom Obrtnega zakona običajno opravljajo na obrtni način, velja, da se ob registraciji te dejavnosti poslovni subjekti po uradni dolžnosti vpišejo v Obrtni register pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS).

Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije naredi vpis po uradni dolžnosti, ko od upravljavca poslovnega registra (Ajpes) pridobi podatek o registrirani dejavnosti.

Vpis v obrtni register lahko uredite tudi sami pri posamezni območni Obrtno-podjetniški zbornici po krajevni pristojnosti.

Vpis v obrtni register je brezplačen.

Pravne podlage

• Obrtni zakon (ObrZ)
• Lista dejavnosti, ki se v skladu s 5. členom Obr-Z običajno opravljajo na obrtni način

Povezave

• Obrtna dovoljenja
• Lista dejavnosti, ki se v skladu s 5. členom Obrtnega zakona opravljajo na obrtni način

Za opravljanje določenih dejavnosti – predvsem na področju gostinstva, trgovine, skladiščenja, proizvodnje, izobraževanja, delavnic, laboratorijev, ambulant in podobnih – je potrebno zagotoviti ustrezen poslovni prostor.

Ob registraciji podjetja se ta pogoj ne preverja, mora pa podjetnik zagotoviti poslovni prostor in pridobiti ustrezno dovoljenje, preden začne opravljati dejavnost, za katero je predpisan ta pogoj.

Objekt, v katerem je poslovni prostor, mora imeti uporabno dovoljenje.

Poslovni prostor se lahko najame ali kupi. Pred najemom ali nakupom nepremičnine je koristno preveriti, ali ima dovoljenje za uporabo v ustrezne poslovne namene in ali je opravljanje določene dejavnosti v poslovnem prostoru mogoče takoj po prevzemu.

Za izdajo uporabnega dovoljenja in spremembo gradbenega dovoljenja je pristojen upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje (pristojna upravna enota), razen v primeru, ko je zaradi predlaganih sprememb objekta treba izdati integralno gradbeno dovoljenje.

Več o postopku pridobitve uporabnega dovoljenja.

Pri rekonstrukciji objektov, ki so zavarovani v skladu s predpisi o kulturnih dediščini, se lahko minimalni tehnični pogoji za opravljanje dejavnosti razlikujejo od predpisanih.

Soglasje za odstopanje se lahko pridobi v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo ali rekonstrukcijo v skladu s predpisi o urejanju prostora in graditvi objektov, pod pogojem, da odstopanje ni takšno, da bi bilo zaradi tega ogroženo zdravje in življenje ljudi.

Dokazila

Uporabno dovoljenje: fotokopija

Pravne podlage

• Gradbeni zakon (GZ-1)
• Stanovanjski zakon (SZ-1)

Povezave

• eUprava - uporabno dovoljenje
• Obrazci - pripomočki za uporabo nove gradbene zakonodaje

Izvajalec dejavnosti mora najpozneje 15 dni pred začetkom opravljanja dejavnosti obrat registrirati pri krajevno pristojnem območnem uradu Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Obrazec za registracijo, več informacij in kontaktni podatki območnih uradov so dostopni na povezavi.

Gostinski obrat mora imeti ob vhodu vidno označeno naziv podjetja in sedež gostinca ter vrsto in ime obrata, nastanitveni obrat pa tudi označbo kategorije, v katero je uvrščen.

Vsi napisi morajo biti v slovenskem jeziku. Poleg slovenskega jezika se lahko uporabljajo tudi piktogrami ali napisi v drugih jezikih.

Vhod v gostinski obrat in napis morata biti v času nočnega obratovanja osvetljena.

Pravne podlage

• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti
• Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS)

Zunanje površine gostinskega obrata so:

• površina, namenjena in potrebna za redno opravljanje gostinske dejavnosti v gostinskem obratu ter
• druge zunanje površine, ki so namenjene opravljanju gostinske dejavnosti zunaj gostinskega obrata in na prostem.

Zunanje površine, ki so z gostinskim obratom neposredno povezane (gostinski vrt in podobno), morajo biti primerno utrjene (popeskane, poploščene in podobno), urejene (odvajanje padavinske odpadne vode in podobno) ter ograjene ali na drug način ustrezno označene.

Gostinski obrati, sobodajalci in turistične kmetije morajo imeti zagotovljeno oskrbo s pitno vodo ter odvajanje in čiščenje odpadnih voda.

Pravne podlage

• Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti

Kavarna nudi:

• slaščice in tople in hladne prigrizke,
• pijače in napitke in
• dnevne časopise in revije.

Kavarna mora imeti

Prostor za pripravo jedi (če nudi jedi)

V prostorih, v katerih se živila pripravljajo, obdelujejo ali predelujejo morata zasnova in razporeditev omogočati izvajanje dobre higienske prakse, vključno z zaščito pred kontaminacijo med različnimi delovnimi postopki in med delovnim postopkom samim.

Nosilci živilske dejavnosti morajo glede prostorov živilskega obrata, zagotoviti tudi izpolnjevanje zahtev določenih v Uredbi (ES) št. 852/2004.

Prostor mora izpolnjevati zlasti naslednje kriterije:

• talne površine morajo biti nepoškodovane in opremljene s talnimi odtoki, kar omogoča učinkovito čiščenje in ustrezno odtekanje tekočin.
• stenske površine morajo biti zaščitene na način, ki omogoča mokro čiščenje.
• stropi in stropne obloge morajo biti dobro vzdrževane.
• stavbno pohištvo (okna, vrata) morajo biti iz materialov, ki ga je mogoče učinkovito čistiti in razkuževati.
• priporočljiva je namestitev vrat z avtomatskim odpiranjem oz. nihajnih vrat.

Prostori za skladiščenje oziroma shranjevanje živil (kratkotrajno skladiščenje) morajo imeti: ustrezne odlagalne površine za posamezne skupine živil,naravno ali mehansko prezračevanje in zaščito pred glodavci in mrčesom.

Prostor za strežbo in sedeže

Po Uredbi (ES) št. 852/2004 mora biti v prostoru za strežbo zagotovljeno čisto namizno perilo,  menjava namiznega perila dnevno oziroma po potrebi po posameznih obrokih, čista in nepoškodovana posoda, steklo in pribor ter vidno označen začetek in konec strežbe jedi, in sicer pred vhodom.

Prostor za glasbenike (če ima živo glasbo) ter plesišče (če organizira plese)

Gostinski obrat, ki nudi mehansko ali živo glasbo za ples oziroma družabni program, mora imeti:

• prostor za ples, ki mora biti označen in ločen od sedežev in
• prostor za nastopajoče.

V gostinskem obratu mora biti na vidnem mestu označeno največje število obiskovalcev, ki jih obrat lahko hkrati sprejme (kapaciteta).

V času izvajanja programa iz prvega odstavka tega člena mora biti zagotovljeno tekoče spremljanje trenutnega števila obiskovalcev gostinskega obrata.

Urejeno garderobo ali obešalnike

Stranišče za goste

Prostor za strežbo mora imeti:

• do 80 sedežev, eno stranišče za ženske ter eno stranišče in en pisoar za moške,
• od 81 do 150 sedežev, v restavraciji dve stranišči za ženske ter eno stranišče za moške in dva pisoarja, v gostilni, okrepčevalnici in baru pa eno stranišče za ženske, ter eno stranišče za moške in dva pisoarja,
• več kot 150 sedežev, na vsakih nadaljnjih začetih 150 sedežev eno stranišče za ženske ter eno stranišče in en pisoar za moške.

 V predprostoru stranišča mora biti  umivalnik s tekočo vodo, pribor za umivanje in brisanje ali sušenje rok ter  koš za odpadke.

Ti pogoji se ne uporabljajo za gostinske obrate v objektu ali prostoru, kjer so na razpolago skupne sanitarije za vse obiskovalce objekta (prireditveni centri, nakupovalni centri, javne tržnice in podobno).

V kabini stranišča mora biti toaletni papir,  obešalna kljuka za obleko,  pribor za čiščenje in v ženskem stranišču zaprta posoda za odpadke.

V primerih opravljanja gostinske dejavnosti v gostinskih obratih ali zunaj njih, ko gost jed ali pijačo zaužije stoje oziroma jo odnese s seboj, ali pa jedi in pijač ni mogoče použiti (okrepčevalnica, premični objekt, ulična prodaja in podobno) ta pogoj ne velja.

Garderobo in stranišče za zaposlene

Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti ta del ne ureja več podrobno. Potrebno pa je upoštevati smernice HACCP oz. lasten sistem zagotavljanja ustreznosti prostorov za zaposlene, ki je skladen z zahtevami Uredbe 852/2004 ES o higieni živil.

Prostori za zaposlene morajo po Uredbi (ES) št. 852/2004 ustrezati predvsem naslednjim kriterijem:

• omogočeno enostavno čiščenje in vzdrževanje prostorov,
• preprečevanje nabiranje umazanije, nastanek kondenzacije ali nezaželene plesni,
• na voljo mora biti ustrezno število stranišč, ki se ne smejo odpirati neposredno v prostore, v katerih se ravna z živili,
• na voljo mora biti ustrezno število umivalnikov, ki so ustrezno nameščeni in določeni za umivanje rok. Umivalniki morajo biti opremljeni s tekočo vročo in hladno vodo ter sredstvi za umivanje in higienično sušenje rok. Kadar je to potrebno morajo biti korita za pranje živil ločena od umivalnikov za umivanje rok. Priporočljivo je označevanje umivalnikov, npr. z napisom SAMO ZA UMIVANJE ROK,
• onemogočiti je potrebno prenos aerosolov in vonjav iz sanitarnih prostorov v druge dele živilskega obrata,
• potrebno je zagotoviti učinkovito prezračevanje v vseh prostorih obrata ter tudi zadostna osvetljenost vseh prostorov,
• število garderobnih omaric naj ustreza številu zaposlenih glede na potrebe dejavnosti oz. program obrata priporoča se dvodelne iz materialov, ki omogočajo učinkovito čiščenje, za ločeno shranjevanje civilnih in delovnih oblačil. Zaradi lažjega čiščenja je priporočljivo, da so dvignjene od tal najmanj 15 cm.

Pravne podlage

• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti
• Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (2004/852)

Gostinec določi obratovalni čas gostinskega obrata samostojno v skladu s svojimi poslovnimi interesi. Če v okvirju gostinskega obrata obratuje več enot, ki samostojno opravljajo gostinsko dejavnost (npr. hotelska restavracija), gostinec prijavi obratovalni čas tudi za vsako tako enoto.

Gostinec oziroma kmet določi redni dnevni obratovalni čas glede na vrsto gostinskega obrata (kmetije):

• gostinski obrati, ki nudijo gostom nastanitev, in sestavne enote teh obratov (npr. hotelske restavracije) ter kmetije z nastanitvijo med 0. in 24. uro;
• restavracije, gostilne, kavarne in izletniške kmetije med 6. in 2. uro naslednjega dne;
• slaščičarne, okrepčevalnice, bari, vinotoči in osmice med 6. in 24. uro;
• obrati za pripravo in dostavo jedi med 0. in 24. uro oziroma glede na naročila;
• gostinski obrati v sklopu igralnic in igralnih salonov med 0. in 24. uro oziroma v času njihovega obratovanja.

Obratovalni čas gostinskega obrata v večnamenskem objektu (trgovsko poslovni centri ipd.) mora biti določen v skladu z merili iz prejšnjega odstavka in ne sme biti v nasprotju z obratovalnim časom večnamenskega objekta, določenim na temelju pisnega soglasja večine najemnikov in lastnikov poslovnih prostorov.

Gostinski obrati, ki gostom nudijo le jedi in pijačo, in so v stavbah s stanovanji ali v objektih na območju stanovanj ter izletniške kmetije na teh območjih smejo obratovati le med 6. in 22. uro. To velja tudi za tiste enote nastanitvenih gostinskih obratov, ki svojo dejavnost opravljajo zunaj zaprtih prostorov (gostinski vrtovi, hotelske terase ipd.).

Če gostinski obrat oziroma kmetija opravlja gostinsko dejavnost izven obratovalnega časa, se šteje, da obratuje v podaljšanem obratovalnem času. Gostinec oziroma kmet lahko obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje gostinsko pristojnega organa občine.

Gostinec mora razpored obratovalnega časa za svoj gostinski obrat prijaviti za gostinstvo pristojnem organu občine 15 dni pred:

• začetkom novega koledarskega leta na naslednje koledarsko leto (če pride do sprememb osnovnih podatkov o gostinskem obratu oziroma kmetiji),
• začetkom obratovanja,
• spremembo obratovalnega časa.

Obratovalni čas prijavi na obrazcu za prijavo obratovalnega časa gostinskega obrata (kmetije), ki je priloga Pravilnika  o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99, 107/00, 30/06, 93/07 in 16/21).

Za gostinstvo pristojni organ občine vlogo potrdi, nato pa potrjen obrazec najkasneje v 15 dneh vrne gostincu ali kmetu, eno kopijo zadrži za svojo evidenco, drugo pa posreduje območni enoti pristojnega tržnega inšpektorskega organa.

Razpored obratovalnega časa mora biti objavljen na vidnem mestu ob vhodu v gostinski obrat. Na enak način mora biti objavljeno obvestilo o začasnem zaprtju gostinskega obrata (ob načrtovanem zaprtju najmanj sedem dni pred tem). Potrjen razpored obratovalnega časa mora gostinec hraniti v gostinskem obratu, tako da je dostopen inšpekcijskemu organu. 

Obvestila o obratovalnem času podjetij na območjih, kjer avtohtono živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, morajo poleg slovenskega jezika vsebovati tudi jezik narodne skupnosti.

Dokazila

S strani za gostinstvo pristojnega organa občine potrjen razpored obratovalnega časa, ki ga mora gostinec hraniti v gostinskem obratu, tako da je dostopen inšpekcijskemu organu.

Pravne podlage

• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost
• Pravilnik o uporabi jezikov narodnih skupnosti v procesih poslovanja podjetij s potrošniki na območjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost

Cene storitev, ki se ponujajo pri prodaji potrošnikom, morajo biti označene v skladu s 14. členom Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22) in Pravilnikom o načinu označevanja cen blaga, digitalnih vsebin in storitev ter objavi znižanja cene blaga (Uradni list RS, št. 10/23).

Podjetje za storitev, ki jo ponuja potrošniku, vidno označi ceno, ki vključuje davek na dodano vrednost, če je podjetje zavezanec za davek na dodano vrednost. Cena storitve je označena v evrih. V primeru, da je poleg cene v evrih označena tudi cena v drugih valutah, mora biti poleg zneska v evrih tudi oznaka EUR. Podjetje upošteva označeno ceno. Če gre za ponudbo v okviru storitev informacijske družbe, mora biti poleg cene jasno in nedvoumno navedeno, ali cena vključuje tudi stroške dostave.

Cene za vse storitve morajo biti označene kot cene v obliki cenika. Označitev cen za storitve mora biti nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu.

Pri storitvah, pri katerih cene ni mogoče označiti kot cene za vrsto storitve, se ceno storitve lahko označi na enega od naslednjih načinov:

• kot ceno delovne ure za izvedbo določene storitve v poslovnem prostoru izvajalca storitve;
• kot ceno delovne ure za izvedbo določene storitve na kraju samem;
• kot ceno vseh stroškov za izvedbo določene storitve;
• kot ceno storitve, preračunano na mersko enoto;
• kot ceno storitve, ki jo nedvoumno opredelimo na drug način in se običajno uporablja pri ponujanju določenih storitev.

Cena za storitve je nedvoumno označena, če je ni možno zamenjati s ceno druge storitve, ki se nahaja v neposredni soseščini.

Cena za storitve je v poslovnem prostoru označena čitljivo, če je velikost črk in številk na ceniku za storitve najmanj 5 mm.

Cena za storitev mora biti potrošniku lahko dostopna ter mora biti objavljena na vidnem mestu v poslovnem prostoru, kjer je ta storitev potrošniku ponujena.

Kot vidno označeno ceno storitve se šteje, da je cenik obešen na steno poslovnega prostora oziroma tistega njegovega dela, kjer se nahajajo potrošniki. 

Pravne podlage

• Pravilnik o načinu označevanja cen blaga, digitalnih vsebin in storitev ter objava znižanja cene blaga
• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Živila, ki vsebujejo alkohol, morajo imeti na embalaži označeno vsebnost alkohola in opozorilo, da živilo ni primerno za otroke. 

Prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki so jim dodane alkoholne pijače, je prepovedana:

• osebam, mlajšim od 18 let;
• osebam, za katere je mogoče upravičeno domnevati, da jih bodo posredovale osebam, mlajšim od 18 let;
• osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola;
• osebam, za katere je mogoče upravičeno domnevati, da jih bodo posredovale osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola;
• iz avtomatskih samopostrežnih naprav.

Prodajalec oziroma ponudnik sme od vsake osebe, za katero domneva, da je mlajša od 18 let, zahtevati, da izkaže svojo starost z osebno izkaznico ali drugo javno listino. Če oseba to odkloni, ji ne sme prodati oziroma ponuditi alkoholnih pijač.

Prodaja alkoholnih pijač je prepovedana med 21. uro in 7. uro, razen v gostinskih obratih, kjer je dovoljena prodaja alkoholnih pijač do konca njihovega obratovalnega časa. V gostinskih obratih je prepovedana prodaja žganih pijač od začetka delovnega obratovalnega časa do 10. ure dopoldne. Prepoved prodaje vključuje tudi dodajanje žganih pijač brezalkoholnim pijačam in drugim napitkom.

Prepoved prodaje alkoholnih pijač in časovna omejitev prodaje alkoholnih pijač morata biti objavljeni na vidnem mestu v vseh prostorih, kjer se prodajajo alkoholne pijače.

Prodaja oziroma ponudba alkoholnih pijač je prepovedana:

• v stavbah in na pripadajočih funkcionalnih zemljiščih, kjer se opravljajo dejavnost vzgoje, izobraževanja in zdravstvena dejavnost;
• v športnih objektih, v katerih poteka športna prireditev, eno uro pred začetkom in med športno prireditvijo in
• med delovnim časom na delovnem mestu.

Prodajalci alkoholnih pijač morajo imeti v prodaji vsaj dve različni vrsti brezalkoholnih pijač, ki sta cenovno enaki ali cenejši od najcenejše alkoholne pijače.

Pravne podlage

• Zakon o omejevanju porabe alkohola (ZOPA)

Prepovedana je proizvodnja in prodaja cigaret, ki na embalaži nimajo natisnjenih podatkov o tem, koliko miligramov katrana, nikotina in ogljikovega  monoksida vsebuje posamezna cigareta. Ti podatki morajo obsegati najmanj 10% površine bočne strani embalaže.

Prepovedana je prodaja tobačnih izdelkov:

• osebam mlajšim od 18 let. Tobačne izdelke ne smejo prodajati osebe, mlajše od 18 let;
• iz avtomatskih naprav;
• posameznih cigaret oziroma tobačnih izdelkov izven izvirne embalaže proizvajalca;
• tobaka za oralno uporabo.

Prepoved prodaje tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, mora biti v prodajalni tobačnih izdelkov objavljena na vidnem mestu.

Prodajalec sme od vsake osebe, ki kupuje tobačne izdelke in za katero domneva, da še ni stara 18 let, zahtevati, da izkaže svojo starost z javno listino. Če oseba to odkloni, ji tobačnega izdelka ne sme prodati.

Prepovedano je kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih ter na funkcionalnih zemljiščih prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja.

Kajenje je dovoljeno:

• v posebej za kadilce določenih prostorih nastanitvenih objektov in drugih ponudnikih nočitev;
• v domovih za ostarele in zaporih v prostorih, ki niso namenjeni skupni rabi, kadar v njih bivajo samo kadilci;
• v posebej za kadilce določenih prostorih v psihiatričnih bolnišnicah in v posebej za kadilce določenih prostorih drugih izvajalcev zdravstvene obravnave duševnih bolnikov;
• v kadilnicah.

Kadilnice niso dovoljene v prostorih, kjer se opravlja zdravstvena in vzgojno-izobraževalna dejavnost.

Kadilnica mora izpolnjevati naslednje pogoje:

• prostor mora biti urejen tako, da iz njega ni mogoč pretok s tobačnim dimom onesnaženega zraka v drug prostor;
• prostor ne sme biti namenjen prehodu v druge prostore in ne sme presegati več kot 20 % skupne površine javnega in/ali delovnega prostora;
• prostor mora biti namenjen izključno kajenju, strežba v prostorih ni dovoljena;
• v prostoru se ne smeta uživati hrana in pijača.

Pravne podlage

• Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI)
• Pravilnik o pogojih, ki jih mora izpolnjevati kadilnica

Področje varnosti in zdravja pri delu opredeljujejo načela, pravila in aktivnosti, ki morajo posamezniku (delavcu) omogočiti uspešno opravljanje poklicnega dela s polnim delovnim učinkom in brez škode za njegovo zdravje od prvega delovnega dne pa do konca delovne dobe.

Pojem varnosti in zdravja pri delu že po svoji vsebini in namenu obsega pravice in obveznosti delodajalcev in delavcev, da v skladu z zakonom in drugimi predpisi ter ob določanju in upoštevanju varnostnih ukrepov, s katerimi se obvladujejo oziroma preprečujejo nevarnosti in škodljivosti pri delu, zagotavljajo takšno raven varnosti in zdravja pri delu, ki glede na naravo dela zagotavlja delavcu največjo možno mero zdravstvene in psihofizične varnosti.

Hkrati s tem je delodajalec dolžan prilagajati svoje ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu spremenjenim okoliščinam, stalno izboljševati obstoječe stanje oziroma stopnjo varnosti in zdravja pri delu. Več ...

Dokazila

Primer izjave o varnosti z ocenjevanjem tveganja

Pravne podlage

• Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1)
• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Pravilnik o prijavah na področju varnosti in zdravja pri delu
• Pravilnik o stalnem strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju na področju varnosti in zdravja pri delu

Zahteve glede varnosti živil:

Varno živilo je tisto živilo, ki ob predvideni uporabi ne predstavlja tveganja za zdravje potrošnika. Živila, ki niso varna, se ne smejo dajati v promet. Živilo ni varno, če je škodljivo za zdravje ali neustrezno za prehrano ljudi.

Varno živilo je:

• pridelano, predelano, dano v promet v skladu z načeli higiene živil,
• sledljivo,
• pravilno označeno,
• predstavljeno na način, ki ne zavaja potrošnikov.

Živilo je varno, če ne vsebuje:

• bioloških dejavnikov tveganja (patogene bakterije, paraziti, virusi), 
• kemičnih dejavnikov tveganja (alergenov, ostankov pesticidov, težkih kovin, zdravil, detergentov, nedovoljenih aditivov in drugih strupenih snovi) in 
• fizikalnih dejavnikov tveganja (kot so mehanični - trdni delci, kot so: kamenčki, kosti, les, zemlja, steklo, plastika ipd.).

Pri odločanju, ali je neko živilo varno ali ni, se upoštevajo:

• običajni pogoji uporabe živila s strani potrošnika in pri vsaki fazi pridelave, predelave in distribucije ter
• informacije, ki jih je potrošnik prejel, vključno z navedbami na oznaki, ali druge informacije, ki so običajno na voljo potrošniku o preprečevanju posebnih nezaželenih vplivov nekega živila ali skupine živil na zdravje.

Pri odločanju, ali je živilo škodljivo za zdravje, se upoštevajo:

• verjetni takojšnji in/ali kratkoročni in/ali dolgoročni učinki živila na zdravje osebe, ki živilo uživa, pa tudi na poznejše rodove,
• verjetni kumulativni toksični učinki,
• posebna zdravstvena preobčutljivost posebnih skupin potrošnikov, kadar je živilo namenjeno tej skupini.

Zagotavljanje varnosti živil 

Za varnost oziroma zdravstveno ustreznost živil je bistven celosten pristop, ki upošteva dejstvo, da je oskrba z živili vezana na živilsko verigo, ki sega od njive do mize. Pomembno je, da je vsak člen v verigi definiran, nadzorovan in obvladovan. Hrana je in bo varna le, če vsakdo, vključen v to živilsko verigo, razume in izpolnjuje svoje odgovornosti.

Za varnost živil so odgovorni: 

• nosilci živilskih dejavnosti, ki so neposredno vključeni v živilsko verigo in so dolžni vzpostaviti sistem, s katerim stalno zagotavljajo varnost živil znotraj svoje dejavnosti,
• država, ki je dolžna zagotoviti predpise in sistem uradnega inšpekcijskega nadzora,
• potrošnik, ki glede na končne postopke pri pripravi živil v domači kuhinji predstavlja zadnji člen v živilski verigi.

Ključne obveznosti nosilcev živilske dejavnosti: 

• Varnost: Nosilci živilske dejavnosti ne smejo dati v promet nevarne hrane.
• Odgovornost: Nosilci živilske dejavnosti so odgovorni za varnost hrane, ki jo pridelajo, prevažajo, skladiščijo ali prodajajo.
• Sledljivost: Nosilci živilske dejavnosti morajo biti sposobni hitro identificirati vsakega dobavitelja ali prejemnika.
• Preglednost: Nosilci živilske dejavnosti morajo obvestiti pristojne organe, kadar obstaja razlog za sum, da njihova hrana ni skladna in/ali predstavlja tveganje za zdravje ljudi.
• Nujni ukrepi: Nosilci živilske dejavnosti morajo takoj umakniti hrano iz prometa, kadar obstaja razlog za sum, da njihova hrana predstavlja tveganje za zdravje ljudi.
• Preprečevanje: Nosilci živilske dejavnosti morajo ugotoviti in redno preverjati kritične točke v njihovih postopkih ter zagotavljati nadzor teh točk.
• Sodelovanje: Nosilci živilske dejavnosti morajo sodelovati s pristojnimi organi v postopkih za zmanjšanje tveganj.

Dolžnosti nosilca živilske dejavnosti 

Nosilec živilske dejavnosti ima glavno odgovornost za proizvodnjo varnih in kakovostnih živil. Dolžan je vzpostaviti sistem notranjega nadzora, s katerim stalno zagotavlja varnost živil znotraj svoje dejavnosti. Notranji nadzor mora biti skladno s predpisi vzpostavljen na osnovah HACCP sistema. 

Nosilec živilske dejavnosti mora pri Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), registrirati vsak obrat, v katerem izvaja katero koli aktivnost v povezavi z živili, razen prehranskimi dopolnili ali živili za posebne skupine, najpozneje 15 dni pred pričetkom obratovanja. V primeru živilskih obratov prehranskih dopolnil ali živil za posebne skupine je potrebna registracija obrata pri Zdravstvenem inšpektoratu RS. 

Nosilec živilske dejavnosti registracijo živilskega obrata opravi tako, da vlogo za registracijo obrata pošlje po pošti ali jo vloži osebno pri krajevno pristojnem območnem uradu UVHVVR. Vloga, več informacij in kontaktni podatki območnih uradov so dostopni na spletni strani: https://www.gov.si/zbirke/storitve/vloga-za-registracijo-zivilskega-obrata/.

Nosilec živilske dejavnosti je dolžan UVHVVR obvestiti o vsaki spremembi najpozneje 15 dni po nastanku spremembe ali po prenehanju opravljanja dejavnosti.

Označevanje snovi, ki povzročajo alergije ali preobčutljivosti

Zagotavljanje informacij o živilih potrošnikom je potrebno, da so alergeni v živilih, ki se prodajajo v obratih javne prehrane, zahteva, da so ti navedeni na najmanj enem od mest, kjer je predstavljena ponudba jedi (npr. jedilni list, pano, ekran, itd.). Označeni morajo biti na dobro vidnem mestu tako, da so zlahka vidni, jasno čitljivi in neizbrisni. Prav tako morajo označbe vključevati besedo »vsebuje, kateri sledi navedba alergena.

Alergene je potrebno označiti tudi pri pijačah (tudi v obratih, kjer strežejo samo pijače).

Umik in odpoklic živil

Nosilec živilske dejavnosti mora UVHVVR obveščati o umiku in odpoklicu vseh živil, razen prehranskih dopolnil in živil za posebne skupine, kjer je organ za obveščanje Zdravstveni inšpektorat RS.

UVHVVR se obvešča po telefonu, telefaksu oziroma na elektronski naslov pristojnega območnega urada UVHVVR (kontaktni podatki območnih uradov UVHVVR) in na elektronski naslov rasff.si@gov.si.

Nosilec živilske dejavnosti mora potrošnike o umiku oziroma odpoklicu živila obvestiti na način, da jih informacija doseže. Vsebina odpoklica je opredeljena v Prilogi 1 Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (Ur. l. RS, št. 72/2010 in 129/20).

Več o zagotvaljanju varnosti živil in posameznih področij varnosti tukaj.

Več o aditivih, encimih in aromah ter ekstrakcijska topila dobite tukaj.

Pravne podlage

• Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (2002/178)
• Uredba (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (2004/853)
• Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru)Besedilo velja za EGP. (2017/625)
• Uredba o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili
• Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS)
• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Pravilnik o registraciji in odobritvi obratov na področju živil
• Pravilnik o določitvi majhnih količin živil, pogojih za njihovo pridelavo ter o določitvi nekaterih odstopanj za obrate na področju živil živalskega izvora
• Pravilnik o zdravstvenih zahtevah za osebe, ki pri delu v proizvodnji in prometu z živili prihajajo v stik z živili
• Zakon o spremembah in dopolnitvah določenih zakonov na področju zdravja (ZdZPZ)
• Pravilnik o varnosti hitro zamrznjenih živil
• Pravilnik o uradnem nadzoru temperature zamrznjenih živil
• Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 Besedilo velja za EGP (2011/1169)
• Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (2004/852)
• Uredba Komisije (ES) št. 37/2005 z dne 12. januarja 2005 o spremljanju temperature v prevoznih sredstvih, skladiščih in pri shranjevanju hitro zamrznjenih živil, namenjenih za prehrano ljudiBesedilo velja za EGP. (2005/37)
• Uredba o izvajanju uredbe (EU) o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom
• Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 828/2014 z dne 30. julija 2014 o zahtevah za zagotavljanje informacij potrošnikom o odsotnosti ali zmanjšani prisotnosti glutena v živilih Besedilo velja za EGP (2014/828)

Povezave

• Varna hrana
• Aditivi, encimi in arome ter ekstrakcijska topila

Stopnja izplena živil je višina izplena živil na kilogram (v nadaljevanju: kg), ki se šteje v gostinski dejavnosti za normalno in je neločljivo povezana s procesom predelave živil in priprave obrokov hrane. Mehanske in toplotne postopke obdelave industrijskih proizvodov in polproizvodov za pripravo jedi ta pravilnik ne zajema.

V gostinski dejavnosti pride do izgube blaga tudi zaradi poškodb pri pranju (rjuhe, brisače, prti, nadprti, serviete ipd), zaradi odtujitve s strani gostov (časopisi, pijača v mini barih po sobah ipd.), oziroma zaradi nepriznavanja konzumiranja s strani gostov.

Kot lom se smatra razbitje in poškodbe kozarcev, steklenic, vrčev, krožnikov ipd. Kot poškodba prav tako šteje tudi izguba jedilnega pribora: žlic, vilic, nožev in žličk. Izguba blaga pomeni izginotje specifičnega inventarja v gostinstvu, kjer ni moč ugotoviti krivca.

Odpis pijač se šteje zaradi reklamacij gostov ali zaradi ugotovljene okvare pijač (npr. zaradi močne kislosti, nezaželenega vrenja ali neprijetnega vonja).

Maksimalna količina odpadka pri obdelavi živil izkazanih v odstotkih (%) od bruto neočiščenega živila je dovoljeno po naslednjih stopnjah za posamezno živilo, pijačo ali drobni material dosegljivo tukaj http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9351

Pravne podlage

• Pravilnik o izplenu živil, ki je neločljivo povezan s procesom predelave živil in priprave obrokov hrane
• Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje in okvara)

Biološko razgradljivi kuhinjski odpadki in zeleni vrtni odpad

Kuhinjski odpadki nastajajo tako v gospodinjstvih kot tudi v gostinstvu. S posebnim predpisom je določeno, da se mora kuhinjske odpadke obvezno oddati ali prepustiti zbiralcu.

V primeru opravljanja gostinske dejavnosti, lahko osebo ali podjetje, ki proizvaja kuhinjske odpadke v okviru svoje gostinske dejavnosti, označimo kot povzročitelja kuhinjskih odpadkov iz gostinstva, hkrati pa lahko (ob določenih pogojih) enako osebo ali podjetje označimo tudi kot povzročitelja kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstva.

Povzročitelj kuhinjskih odpadkov iz gostinstva, je oseba, ki upravlja kuhinjo, v kateri se v letnem povprečju pripravi dnevno 20 ali več obrokov hrane.

 Za povzročitelja odpadkov iz gostinstva se šteje tudi oseba, ki upravlja:

• kuhinjo, v kateri se pripravi v letnem povprečju manj kot 20 obrokov hrane dnevno,
• prostore, v katerih se razdeli v letnem povprečju manj kot 10 obrokov hrane dnevno, ali
• prostore, v katerih se razdeljujejo obroki hrane, ki jih dostavlja povzročitelj kuhinjskih odpadkov iz gostinstva.

Povzročitelj kuhinjskih odpadkov iz gostinstva mora ne glede na kraj razdelitve obrokov zagotoviti, da se vsi kuhinjski odpadki, ki nastanejo pri pripravi hrane, in ostanki, ki nastanejo po zaužitju obrokov na kraju njihove razdelitve, zbirajo ločeno od drugih odpadkov in pred oddajo zbiralcu začasno shranjujejo v za to namenjenem zabojniku ali posodi v skladu s predpisi, ki urejajo higieno živil.

Če kraj razdelitve obrokov ni na kraju njihove priprave, mora povzročitelj kuhinjskih odpadkov iz gostinstva predati zabojnik ali posodo osebi, ki je obroke naročila, in se z njo dogovoriti o času prevzema kuhinjskih odpadkov, pri čemer se mora prevzem izvesti najpozneje istega dne, ko se dostavijo naslednji obroki. Oseba, ki je obroke naročila, mora povzročitelju odpadkov iz gostinstva omogočiti prevzem kuhinjskih odpadkov v času, dogovorjenem za prevzem.

Povzročitelj kuhinjskih odpadkov iz gostinstva mora zagotoviti, da se zabojniki ali posode s kuhinjskimi odpadki prevažajo ločeno od obrokov, ki se dostavljajo.

Povzročitelju kuhinjskih odpadkov iz gostinstva ni treba izpolnjevati obveznosti prevzemanja kuhinjskih odpadkov, če gre za redno dostavo manj kot 10 obrokov dnevno ali za dostavo obrokov, ki se ne šteje za redno in pri kateri je število obrokov pri posamezni dostavi manjše od 50.

Povzročitelj kuhinjskih odpadkov iz gostinstva mora:

• oddajati kuhinjske odpadke zbiralcu,
• določiti odgovorno osebo, ki mora v njegovem imenu kuhinjske odpadke oddajati zbiralcu in
• voditi evidenco o nastajanju kuhinjskih odpadkov iz gostinstva.
  

Prepovedi

Kuhinjske odpadke iz gostinstva je prepovedano mešati z mešanimi komunalnimi odpadki in drugimi ločeno zbranimi frakcijami, vključno z zelenim vrtnim odpadom.

Kuhinjske odpadke je prepovedano rezati, drobiti ali mleti ter redčiti z namenom, da se z odpadno vodo odvajajo v javno kanalizacijo, greznice, nepretočne greznice greznice ali neposredno v vode.

Odpadna jedilna olja in masti

Odpadna jedilna olja in masti nastajajo tako v gospodinjstvih kot tudi v gostinstvu. S posebnim predpisom je določeno, da se mora odpadna jedilna olja in masti obvezno oddati ali prepustiti zbiralcu.

Povzročitelj odpadnih jedilnih olj in masti iz gostinstva je nosilec živilske dejavnosti, ki upravlja kuhinjo, v kateri se pripravi v letnem povprečju dnevno 20 ali več obrokov hrane.

Povzročitelj odpadnih jedilnih olj in masti iz gostinstva mora zagotoviti, da se vsa odpadna jedilna olja in maščobe, ki nastanejo pri pripravi hrane, zberejo ločeno od drugih odpadkov in se pred oddajo zbiralcu odpadnih jedilnih olj in masti začasno shranjujejo v za to namenjenih posodah ali zabojnikih v skladu s predpisi, ki urejajo higieno živil.

Povzročitelj odpadnih jedilnih olj in masti iz gostinstva mora izdelati načrt gospodarjenja z odpadnimi jedilnimi olji, v kolikor v posameznem koledarskem letu zaradi svoje dejavnosti ustvari skupaj več kot 150 ton odpadkov.

Prepovedi

Odpadna jedilna olja je prepovedano mešati z drugimi odpadki ali jih prepuščati izvajalcu javne službe skupaj z mešanimi komunalnimi odpadki.

Odpadna jedilna olja je prepovedano odvajati v javno kanalizacijo, male komunalne čistilne naprave, greznice, nepretočne greznice ali neposredno v vode in izpuščati v tla ali na tla.

Odpadna jedilna olja je prepovedano mešati z biološko razgradljivimi odpadki, ki so namenjeni aerobni razgradnji, kot je kompostiranje.

Odpadna jedilna olja, ki se prepuščajo izvajalcu javne službe v zbirnem centru ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov, je prepovedano mešati z drugimi ločeno zbranimi frakcijami komunalnih odpadkov in jih je treba prepuščati v za to namenjenih posodah ali zabojnikih.

NOVO

Od 1. januarja 2024 dalje veljalo za vse vrste odpadkov, tudi nenevarne, da bo moral kopijo evidenčnega lista prevozniku priskrbeti povzročitelj odpadkov ali prevzemnik odpadkov, v kolikor ga bo povzročitelj odpadkov za to pooblastil.

Pravne podlage

• Uredba o odpadkih
• Uredba o ravnanju z odpadnimi jedilnimi olji in mastmi
• Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom

Poročilo ODP-nastajanje za preteklo koledarsko leto predložijo izvirni povzročitelji odpadkov do 31. marca tekočega koledarskega leta.

Preverite, ali ste dolžni predložiti poročilo o ODP-nastajanje tukaj.

Izvirni povzročitelj odpadkov je vsaka pravna ali fizična oseba, katere delovanje povzroča nastajanje odpadkov. Izvirni povzročitelji odpadkov so na primer gospodarske družbe, podjetniki, obrtniki, zadruge, zavodi, kmetijska gospodarstva, trgovci, gostinci, agencije, vrtci, šole, fakultete, državni organi, lokalne skupnosti, samozaposlene osebe, gospodinjstva (posamezniki) ..., če pri njihovem delovanju nastajajo odpadki.

Podrobneje

Vračljiva embalaža je tista, ki jo v embalažnem krogotoku večkrat uporabimo.

Vračljivo embalažo po vrsti surovine delimo na:

• stekleno,
• plastično,
• leseno,
• kovinsko in
• drugo.

Med udeležence v embalažnem krogotoku uvrščamo:

• dobavitelje (proizvajalce, uvoznike, osebe, ki prve dajo embalažo na trg Republike Slovenije) blaga v vračljivi embalaži, ki pri svojem poslovanju uporabljajo lastno, standardizirano in tipizirano vračljivo embalažo;
• uporabnike: trgovina na debelo, trgovina na drobno in velike potrošnike (nastanitveni obrati, gostinski obrati, šole, bolnišnice, industrija itn.);
• končne potrošnike.

Zaradi vsestranskega pomena embalaže je pomembno, da se vsi udeleženci v embalažnem krogotoku ravnajo v skladu z uzancami, ki zadevajo prevzemanje in vračanje vračljive embalaže.

Uporabniki embalaže morajo vračati dobaviteljem le njihovo značilno, nepoškodovano in ponovno uporabno embalažo.

Uporabniki embalažo vračajo dobaviteljem praviloma ob vsakokratni naslednji dobavi oziroma najmanj vsakih 30 dni. Organizacijo odvoza embalaže organizira dobavitelj blaga ali uporabnik, ki dobavlja blago v vračljivi embalaži.

Uporabniki ob prodaji blaga končnemu potrošniku v primeru, da ta ob nakupu blaga ne vrne prazne embalaže, zaračunajo kavcijsko vrednost vračljive embalaže z vključenim DDV.

Iz računa, ki ga uporabniki izdajo končnim potrošnikom, je razvidna plačana kavcijska vrednost embalaže. Uporabniki so dolžni od končnih potrošnikov sprejeti nepoškodovano in uporabno embalažo, pri čemer se tem povrne plačana kavcijska vrednost vračljive embalaže z vključenim DDV.

Cenik kavcijskih vrednosti vračljive embalaže mora biti izobešen na vidnem mestu v vsaki prodajalni, nastanitvenem obratu, gostinskem obratu oziroma drugem obratu, ki je namenjen potrošniku. Tako je potrošniku zagotovljena informacija o vrstah vračljive embalaže in njihovih kavcijskih vrednosti z vključenim DDV.

Cenik vsebuje vrste vračljive embalaže in njihove kavcijske vrednosti. Uvrstitev vračljive embalaže s pripadajočo kavcijsko vrednostjo v cenik predlaga dobavitelj blaga, odločitev pa sprejme Komisija za embalažo, ki deluje pri Trgovinski zbornici Slovenije.

Vračljiva embalaža, ki ni uvrščena v cenik tovrstne embalaže, se ne šteje za vračljivo embalažo po teh uzancah in je predmet medsebojnih pogodb med dobavitelji in uporabniki.

Pravne podlage

• Uzance pri vračanju in prevzemanju vračljive embalaže

Gostinski obrat, ki v svojih prostorih ali na zunanjih površinah, kjer se opravlja gostinska dejavnost zagotavljajo dodatno ponudbo za otroke v obliki igral, morajo izpolnjevati in upoštevati zahteve, da so ta igrala varna in v skladu s predpisanimi standardi.

Standard SIST-EN 1177 narekuje, da mora biti nameščena varna podlaga pod tistimi igrali, kjer se otrok igra na višini nad 600 mm in pod vsemi igrali z izsiljeno silo, kot so gugalnice, vrtiljaki in tobogani, ne glede na njihovo višino.

Dobro vzdrževana travnata podlaga ali ruša je dovoljena le takrat, ko otrok ne more pasti z višine več kot 1 meter.

Za igrala, razen visečih gugalnic in nekaterih gugal pri katerih je višina padca manjša od 1,5 m, mora biti varna podlaga nameščena na razdalji pribl. 1,5 m okoli igrala, pri čemer je treba upoštevati skrajno točko, do katere igralo seže med zibanjem – torej od te točke še 1,5 m.

Za igrala, pri katerih je višina padca večja od 1,5 metra, je za izračun površine varne podlage treba uporabiti naslednjo formulo:

11 x = 2/3 y + 0,5 m (x = širina varne podlage, y = maksimalna višina padca). Podlaga okoli igrala mora zajemati vsaj toliko veliko površino, kolikor je rezultat izračuna.

Pred odprtjem otroškega igrišča igrala in igrišče v celoti pregledati in se prepričati o njihovi
varnosti in kakovosti montaže. Najboljše je, da igrala pregleda strokovnjak ali ustrezno
usposobljena neodvisna institucija (npr. akreditirani organ).

Vrste pregledov otroškega igrišča, ki jih določa standard, so:

Redni pregled – vizualni (rutinski pregled)

Preverja se splošno stanje igral, zlasti poškodbe, ki so posledica vandalizma. Pregled izvaja upravitelj igrišča ali oseba, ki je določena in evidentirana v knjigi otroškega igrišča ali v drugem dokumentu. Priporočljivo je, da za tovrstne preglede dobavitelj opreme pripravi kontrolni seznam zahtev. Pogostost pregledov je odvisna od pogostosti uporabe otroškega igrišča ne glede na to pa ga je treba opraviti vsaj enkrat na teden. Med tem ko je npr. v vrtcih potrebno pregled opraviti vsak dan.

Funkcionalni pregled

Podrobneje se pregledajo igrala, posebna pozornost pa je namenjena obrabi igral. Tak pregled lahko izvaja upravitelj ali druga oseba, ki jo določi upravitelj. Ugotovitve pregleda je treba vpisati v dokumentacijo o vzdrževanju otroškega igrišča, pregled pa je treba opraviti vsake 1–3 mesece.

Vsakoletni glavni pregled

Pregled opravi strokovni organ, ki je neodvisen od lastnika ali upravitelja igrišča. Ob takem pregledu se preveri dotrajanost igral, stanje temeljev in podlage ter varnost igral, predvsem pa skladnost z zahtevami standardov. Organ, ki opravi letni pregled igrišča, mora biti ustrezno usposobljen in verodostojen.

Lastnik oziroma skrbnik igrišča mora imeti izdelan program pregledov in vzdrževanja, ki
temelji na priporočilih proizvajalca igral (redno vzdrževanje) in ugotovitvah rednih in izrednih
pregledov (izredno ali interventno vzdrževanje). O vseh vzdrževalnih delih mora biti vodena
evidenca, ki je potrjena s podpisom odgovorne osebe vzdrževalne službe.

Splošne varnostne zahteve:

• Igralo, ki ima več funkcij (npr. se ziblje in vrti), je treba preveriti tudi glede izpolnjevanja posebnih zahtev, določenih za te funkcije igrala.
• Velikost igral in stopnjo zahtevnosti igre na igralih je treba prilagoditi starosti predvidenih uporabnikov.  Tveganje, ki ga lahko predstavlja igralo, mora biti očitno.
• Voda (dež) se ne sme zbirati na igralih, razen če igralo ni bilo zasnovano v ta namen.
• Igrala morajo omogočati dostop odraslim osebam.
• Zaprta igrala (npr. tuneli), daljša od 2 metrov, morajo vedno imeti dve odprtini, ki omogočata izhod iz njih.
• Na otroškem igrišču se priporoča namestitev informacijske table s podatki o naslovu igrišča, odgovorni osebi za vzdrževanje igrišča in številko za klic v sili.
• Na igrala, ki so pritrjena v tla, mora proizvajalec namestiti vidno oznako osnovnega nivoja. Ta označuje višino, ki pri namestitvi v tla zagotavlja potrebno stabilnost igrala. Ta oznaka je zelo uporabna tudi zaradi ustreznega vzdrževanja podlag iz sipkih materialov in preverjanja, ali so igrala zaradi uporabe še pravilno nameščena.
• Vsako igralo naj bo označeno z imenom in naslovom proizvajalca ali pooblaščenega zastopnika, s serijsko številko, ki omogoča individualno identifikacijo (tablica s podatki in letom proizvodnje) ter s številko in datumom standarda, katerega zahteve izpolnjuje (EN 1176-1: 2018).

Ostale zahteve, ki jih morajo izpolnjevati igrala:

• zaščita pred zatikanjem in udarci,
• zaščita pred padcem,
• zaščita pred trki,
• zaščita pred neustrezno obdelavo ali napačno konstrukcijo.

Pravne podlage

• Zakon o splošni varnosti proizvodov (ZSVP-1)

Povezave

• Priročnik za skrbnike in lastnike otroških igrišč

Definicije posameznih izdelkov

Definicije posameznih izdelkov za katere je potrebno dovoljenje za prodajo, so navedene v 3. členu Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (UL RS, št. 9/17, in 29/17 in 31/24):

1. Tobak so tobačni listi in drugi naravno predelani ali nepredelani deli rastline tobaka, vključno z ekspandiranim in rekonstituiranim tobakom.

Tobak za pipo je tobak, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je namenjen izključno uporabi v pipi.

Tobak za zvijanje je rezani tobak, ki je dodatno opredeljen v tretjem odstavku 84. člena Zakona o trošarinah.

2. Tobačni izdelki so izdelki, ki se lahko uporabijo in so izdelani, čeprav samo delno, iz tobaka, ki je gensko spremenjen ali ne. Tobačni izdelek za kajenje je tobačni izdelek, razen brezdimnega tobačnega izdelka.

Brezdimni tobačni izdelek je tobačni izdelek, ki ne vključuje postopka zgorevanja, vključno s tobakom za žvečenje, tobakom za njuhanje in tobakom za oralno uporabo.

Cigara je zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja.

Cigareta je zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja.

Tobak za njuhanje je brezdimni tobačni izdelek, ki se vnaša skozi nos.

Cigarilos je majhna cigara, ki je težka največ 3 g.

Tobak za vodno pipo je tobačni izdelek, ki ga je mogoče uporabljati z vodno pipo. Za namene tega zakona se šteje, da je tobak za vodno pipo tobačni izdelek za kajenje. Če je izdelek mogoče uporabljati za kajenje z vodno pipo in kot tobak za zvijanje, se šteje za tobak za zvijanje.

Tobak za žvečenje je brezdimni tobačni izdelek, ki je namenjen izključno žvečenju. Brezdimni tobačni izdelek je tobačni izdelek, ki ne vključuje postopka zgorevanja, vključno s tobakom za žvečenje, tobakom za njuhanje in tobakom za oralno uporabo.

Ogrevani tobačni izdelek je nov tobačni izdelek, ki se segreva, da proizvede emisijo, ki vsebuje nikotin in druge kemikalije in ki jo uporabnik nato vdihne, in je, odvisno od njegovih značilnosti, brezdimni tobačni izdelek ali tobačni izdelek za kajenje.

3. Povezani izdelki so elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje, zeliščni izdelki za kajenje, elektronske cigarete brez nikotina in posodice za ponovno polnjenje brez nikotina, zeliščni izdelki za segrevanje, novi tobačni izdelki in novi nikotinski izdelki:

Zeliščni izdelek za kajenje je izdelek na osnovi rastlin, zelišč ali sadja, ki ne vsebuje tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja.

Zeliščni izdelek za segrevanje je izdelek na osnovi rastlin, zelišč ali sadja, ki ne vsebuje tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek segrevanja.

Elektronska cigareta je izdelek, ki se lahko uporablja za vdihovanje hlapov, ki vsebujejo nikotin, skozi ustnik ali kateri koli sestavni del tega izdelka, vključno s polnilom, rezervoarjem in napravo brez polnila ali rezervoarja. Elektronske cigarete so lahko take, da se po uporabi zavržejo ali pa se ponovno napolnijo s pomočjo posodice za ponovno polnjenje in rezervoarja ali pa se lahko napolnijo s polnili za enkratno uporabo. Šteje se, da gre za elektronsko cigareto tudi, če se ta ponovno napolni s pomočjo posodice za ponovno polnjenje brez nikotina in rezervoarja ali pa se napolni s polnilom za enkratno uporabo brez nikotina za vdihavanje hlapov brez nikotina.

Elektronska cigareta brez nikotina je izdelek za enkratno uporabo, ki vsebuje rezervoar s tekočino brez nikotina in se uporablja za vdihovanje hlapov, ki ne vsebujejo nikotina, skozi ustnik ali katerikoli sestavni del tega izdelka.

Posodica za ponovno polnjenje je embalaža, ki vsebuje tekočino z nikotinom, ki se lahko uporablja za ponovno polnjenje elektronskih cigaret.

Posodica za ponovno polnjenje brez nikotina je embalaža, ki vsebuje tekočino brez nikotina, ki se lahko uporablja za ponovno polnjenje elektronskih cigaret.

Novi tobačni izdelek je tobačni izdelek, ki ne spada v nobeno od naslednjih kategorij: cigarete, tobak za zvijanje, tobak za pipo, tobak za vodno pipo, cigare, cigarilosi, tobak za žvečenje, tobak za njuhanje ali tobak za oralno uporabo in je bil dan na trg po 19. maju 2014.

Novi nikotinski izdelek je izdelek, ki ne spada v nobeno od naslednjih kategorij izdelkov, ki vsebujejo nikotin, vendar ne vsebujejo tobaka: elektronske cigarete, posodice za ponovno polnjenje in registrirani izdelki za nikotinsko nadomestno zdravljenje.

Povezani izdelki so tudi pripomočki oziroma naprave za uporabo povezanih izdelkov brez katerih povezanih izdelkov ni mogoče uporabljati. Tudi za te izdelke je treba pridobiti dovoljenje.

Podrobneje

Pravne podlage

• Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti
• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot)