Trgovina na drobno na stojnicah in tržnicah z živili, pijačami in tobačnimi izdelki

Za opravljanje dejavnosti se morate predhodno registrirati in izbrati ustrezno statusno obliko.

Subjekt, ki posluje z gotovino, mora pri gotovinskih plačilih račune davčno potrjevati. Pod gotovino se štejejo tako plačilo z gotovino kot plačila s plačilnimi/kreditnimi karticami ali drugim načinom plačila, ki ni neposredno plačilo računa na vaš transakcijski račun. Davčno lahko račune potrdite na dva načina: z uporabo davčnih blagajn ali z vezano knjigo računov.   

Pred začetkom izdajanja računov mora zavezanec sprejeti interni akt, kjer predpiše pravila za dodeljevanje zaporednih številk, popiše svoje poslovne prostore in jim dodeli oznako.

Davčnemu organu je treba sporočiti podatke za vsak posamezen poslovni prostor in podatke podpisati z namenskim digitalnim potrdilom.

Davčne blagajne

Izdajanje računov se izvaja z uporabo ustreznega računalniškega programa oziroma elektronske naprave (davčna blagajna kot program). Na trgu je več ponudnikov, ki nudijo tovrstne programe.

Za postopek potrjevanja računov preko elektronske naprave je treba uporabljati namensko digitalno potrdilo, ki ga Ministrstvo za javno upravo izda brezplačno. Vloga za izdajo namenskega digitalnega potrdila se vloži preko portala eDavki (Zahtevek za pridobitev ali preklic namenskega digitalnega potrdila).

Koraki za izvajanje postopka davčnega potrjevanja računov:

1. Pridobitev namenskega digitalnega potrdila za davčne blagajne
2. Popis poslovnih prostorov in sprejetje internega akta
3. Pred začetkom izdaje računov pri gotovinskem poslovanju je treba sporočiti podatke o vseh poslovnih prostorih, v katerih izdajate račune, davčnemu organu
4. Izdajanje računa z EOR (enkratna identifikacijska oznaka računa),
5. Izvajanje postopka potrjevanja računov (tudi zavezanci, ki uporabljajo vezane knjige računov),
6. Uporaba elektronske naprave - z napravo, ki omogoča elektronsko podpisovanje podatkov o računu in elektronsko povezavo za izmenjavo podatkov z davčnim organom.

Vezana knjiga računov

Zavezanec lahko izdaja račune tudi zgolj z uporabo vezane knjige računov. Vezano knjigo zavezanci pridobijo v prosti prodaji. Pred prvo uporabo jo morajo potrditi pri Finančni upravi RS preko portala eDavki.

V primeru uporabe vezane knjige računov mora zavezanec davčnemu organu preko elektronske povezave poslati podatke o računih, izdanih z uporabo vezane knjige računov, do desetega dne v mesecu.

Vsak račun mora vsebovati enkratno identifikacijsko oznako računa (EOR). V primeru uporabe elektronske naprave jo avtomatično generira naprava.

V istem prostoru se ne sme uporabljati vezana knjiga računov in elektronska naprava za izdajo računov.

V primeru, ko uporaba računalniškega programa oziroma elektronske naprave ni mogoča zaradi okvare računalniškega programa ali elektronske naprave oziroma zaradi izpada električne energije, mora zavezanec izdajati račune iz vezane knjige računov vse do odprave napake.

Pravne podlage

• Zakon o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR)

Povezave

• Davčne blagajne in vezane knjige računov – FURS

Prodaja blaga zunaj prodajaln se lahko opravlja s potujočo prodajalno, na premični stojnici, s prodajnim avtomatom, od vrat do vrat, na daljavo ali na tržnici.

Potujoča prodajalna mora imeti tako prirejeno vozilo, da omogoča prodajo blaga.

Za premično stojnico se šteje mizi podobna priprava, ki omogoča prodajo blaga. 

Za prodajni avtomat se šteje tehnična naprava, ki omogoča prodajo blaga brez človekovega sodelovanja.

Za prodajo od vrat do vrat se šteje način prodaje blaga zunaj poslovnih prostorov trgovca na potrošnikovem domu, domu drugega potrošnika ali na delovnem mestu potrošnika, če se obisk ne opravi na izrecno potrošnikovo željo. Prodajalec mora kupcu ob izdaji računa predložiti:

• dokazilo, na katerem so napisani firma ali ime in sedež trgovca, priimek in ime prodajalca;
• pooblastilo za zastopanje, ki ne sme biti starejše od enega leta;
• pisno obvestilo o vrsti in ceni blaga, pravice potrošnika ter kraj in datum.

Tržnica kot posebej organiziran in urejen poslovni prostor omogoča prodajo blaga na odprtem ali v zaprtem tržnem prostoru. Tržnica mora imeti tržni red, ki ga določi upravljavec in potrdi pristojni organ lokalne skupnosti. Tržnica mora imeti na vidnem mestu tržni red z urnikom obratovalnega časa.

• Če se prodaja nepakirano blago, ki se tehta, mora imeti prodajni prostor tehtnico za tehtanje nepredpakiranega blaga. Tehtnica mora biti skladna z meroslovnimi predpisi in primerna za količino in vrsto blaga, ki se prodaja. Če se blago tehta skupaj z embalažo (razen delikatesnega papirja, folije in vrečk), mora imeti tehtnica vključeno funkcijo tariranja, ki mora omogočati, da se pri določitvi cene upošteva le dejanska masa blaga. V primeru, da tehtnica nima te funkcije, mora prodajalec maso embalaže odšteti od skupne mase in pri določitvi cene upoštevati le dejansko maso blaga.
• Če se prodajajo oblačila, ki se pomerjajo, mora imeti prodajni prostor kabino za pomerjanje oblačil z ogledalom, obešalnikom in sedežem.
• Če se prodaja obutev, ki se pomerja, mora imeti prodajni prostor sedež in ogledalo.

Prodajalna mora imeti urejen in neoviran dostop do vhoda. Na zunanji strani prodajalne mora biti na vidnem mestu napis z navedbo firme in sedeža trgovca ter morebitnim imenom prodajalne. Pri vhodu v prodajalno mora biti na vidnem mestu urnik obratovalnega časa prodajalne. Če se opravlja trgovinska dejavnost tudi na ustrezno urejenem prostoru ob prodajalni, mora biti na tem prostoru zagotovljeno neovirano gibanje.

Pravne podlage

• Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti

Trgovec mora zagotoviti evidentiranje poslovnih dogodkov v zvezi s stanjem blaga v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja.

Na prodajnem mestu mora zagotoviti pristojnim inšpekcijskim organom naslednje podatke o stanju blaga:

• število in datum prevzemnega dokumenta,
• ime dobavitelja, 
• številko in datum dobaviteljevega dokumenta, 
• ime, mersko enoto in količino blaga, 
• prodajno ceno blaga, 
• podatke o spremembi prodajne cene blaga.

Pravne podlage

• Zakon o trgovini (ZT-1)

Neavtomatske tehtnice, ki se uporabljajo za merjenje na področjih:

• varovanja zdravja ljudi in živali,
• varstva okolja in splošne tehnične varnosti,
• prometa blaga in storitev in
• postopkov pred upravnimi in pravosodnimi organi,

morajo ves čas svoje uporabe izpolnjevati meroslovne zahteve, ki so potrjene s prvo in redno overitvijo.

Redno overitev je obvezna za merila, ki so v uporabi, in za merila, ki se hranijo za uporabo. Opravi se v predpisanih rokih.

Izredna overitev je obvezna za merila, ki so bila zaradi predelave, okvare ali drugih tehničnih pomanjkljivosti izključena iz uporabe. Z izredno overitvijo se ugotovi, ali je merilo še skladno z meroslovnimi zahtevami. Izredno overitev zagotovi imetnik merila.

Overitve meril v Republiki Sloveniji izvaja Urad za meroslovje in pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki, ki jim Urad izda odločbo o imenovanju za izvajanje rednih ali izrednih overitev.

Dokazila

Overitvena oznaka na merilu

Pravne podlage

• Zakon o meroslovju (ZMer-1)
• Pravilnik o meroslovnih zahtevah za neavtomatske tehtnice

Za prodajo blaga na premičnih stojnicah in prodajnih avtomatih ter za potujočo prodajalno mora trgovec pridobiti pisno soglasje lastnika ali pooblaščenega upravljavca prostora, na katerem se prodaja.

V pisnem soglasju morata biti določena prostor in časovni termin prodaje blaga.

Lokalna skupnost v svojem aktu določi prostor, na katerem se blago lahko prodaja na ta način.

Za tako prodajo blaga se šteje tudi prodaja blaga na prireditvah (sejmi, shodi in podobno). V tem primeru lahko organizator prireditve ali organizatorka prireditve pridobi pisno soglasje za vse trgovce, ki prodajajo na prireditvi.

Lokalna skupnost izda soglasje tudi, če prodaja opravlja na zasebnem zemljišču.

Dokazila

• Pisno soglasje lastnika ali pooblaščenega upravljavca prostora, na katerem prodaja

Zahteve glede varnosti živil:

Varno živilo je tisto živilo, ki ob predvideni uporabi ne predstavlja tveganja za zdravje potrošnika. Živila, ki niso varna, se ne smejo dajati v promet. Živilo ni varno, če je škodljivo za zdravje ali neustrezno za prehrano ljudi.

Varno živilo je:

• pridelano, predelano, dano v promet v skladu z načeli higiene živil,
• sledljivo,
• pravilno označeno,
• predstavljeno na način, ki ne zavaja potrošnikov.

Živilo je varno, če ne vsebuje:

• bioloških dejavnikov tveganja (patogene bakterije, paraziti, virusi), 
• kemičnih dejavnikov tveganja (alergenov, ostankov pesticidov, težkih kovin, zdravil, detergentov, nedovoljenih aditivov in drugih strupenih snovi) in 
• fizikalnih dejavnikov tveganja (kot so mehanični - trdni delci, kot so: kamenčki, kosti, les, zemlja, steklo, plastika ipd.).

Pri odločanju, ali je neko živilo varno ali ni, se upoštevajo:

• običajni pogoji uporabe živila s strani potrošnika in pri vsaki fazi pridelave, predelave in distribucije ter
• informacije, ki jih je potrošnik prejel, vključno z navedbami na oznaki, ali druge informacije, ki so običajno na voljo potrošniku o preprečevanju posebnih nezaželenih vplivov nekega živila ali skupine živil na zdravje.

Pri odločanju, ali je živilo škodljivo za zdravje, se upoštevajo:

• verjetni takojšnji in/ali kratkoročni in/ali dolgoročni učinki živila na zdravje osebe, ki živilo uživa, pa tudi na poznejše rodove,
• verjetni kumulativni toksični učinki,
• posebna zdravstvena preobčutljivost posebnih skupin potrošnikov, kadar je živilo namenjeno tej skupini.

Zagotavljanje varnosti živil 

Za varnost oziroma zdravstveno ustreznost živil je bistven celosten pristop, ki upošteva dejstvo, da je oskrba z živili vezana na živilsko verigo, ki sega od njive do mize. Pomembno je, da je vsak člen v verigi definiran, nadzorovan in obvladovan. Hrana je in bo varna le, če vsakdo, vključen v to živilsko verigo, razume in izpolnjuje svoje odgovornosti.

Za varnost živil so odgovorni: 

• nosilci živilskih dejavnosti, ki so neposredno vključeni v živilsko verigo in so dolžni vzpostaviti sistem, s katerim stalno zagotavljajo varnost živil znotraj svoje dejavnosti,
• država, ki je dolžna zagotoviti predpise in sistem uradnega inšpekcijskega nadzora,
• potrošnik, ki glede na končne postopke pri pripravi živil v domači kuhinji predstavlja zadnji člen v živilski verigi.

Ključne obveznosti nosilcev živilske dejavnosti: 

• Varnost: Nosilci živilske dejavnosti ne smejo dati v promet nevarne hrane.
• Odgovornost: Nosilci živilske dejavnosti so odgovorni za varnost hrane, ki jo pridelajo, prevažajo, skladiščijo ali prodajajo.
• Sledljivost: Nosilci živilske dejavnosti morajo biti sposobni hitro identificirati vsakega dobavitelja ali prejemnika.
• Preglednost: Nosilci živilske dejavnosti morajo obvestiti pristojne organe, kadar obstaja razlog za sum, da njihova hrana ni skladna in/ali predstavlja tveganje za zdravje ljudi.
• Nujni ukrepi: Nosilci živilske dejavnosti morajo takoj umakniti hrano iz prometa, kadar obstaja razlog za sum, da njihova hrana predstavlja tveganje za zdravje ljudi.
• Preprečevanje: Nosilci živilske dejavnosti morajo ugotoviti in redno preverjati kritične točke v njihovih postopkih ter zagotavljati nadzor teh točk.
• Sodelovanje: Nosilci živilske dejavnosti morajo sodelovati s pristojnimi organi v postopkih za zmanjšanje tveganj.

Dolžnosti nosilca živilske dejavnosti 

Nosilec živilske dejavnosti ima glavno odgovornost za proizvodnjo varnih in kakovostnih živil. Dolžan je vzpostaviti sistem notranjega nadzora, s katerim stalno zagotavlja varnost živil znotraj svoje dejavnosti. Notranji nadzor mora biti skladno s predpisi vzpostavljen na osnovah HACCP sistema. 

Nosilec živilske dejavnosti mora pri Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), registrirati vsak obrat, v katerem izvaja katero koli aktivnost v povezavi z živili, razen prehranskimi dopolnili ali živili za posebne skupine, najpozneje 15 dni pred pričetkom obratovanja. V primeru živilskih obratov prehranskih dopolnil ali živil za posebne skupine je potrebna registracija obrata pri Zdravstvenem inšpektoratu RS. 

Nosilec živilske dejavnosti registracijo živilskega obrata opravi tako, da vlogo za registracijo obrata pošlje po pošti ali jo vloži osebno pri krajevno pristojnem območnem uradu UVHVVR. Vloga, več informacij in kontaktni podatki območnih uradov so dostopni na spletni strani: https://www.gov.si/zbirke/storitve/vloga-za-registracijo-zivilskega-obrata/.

Nosilec živilske dejavnosti je dolžan UVHVVR obvestiti o vsaki spremembi najpozneje 15 dni po nastanku spremembe ali po prenehanju opravljanja dejavnosti.

Označevanje snovi, ki povzročajo alergije ali preobčutljivosti

Zagotavljanje informacij o živilih potrošnikom je potrebno, da so alergeni v živilih, ki se prodajajo v obratih javne prehrane, zahteva, da so ti navedeni na najmanj enem od mest, kjer je predstavljena ponudba jedi (npr. jedilni list, pano, ekran, itd.). Označeni morajo biti na dobro vidnem mestu tako, da so zlahka vidni, jasno čitljivi in neizbrisni. Prav tako morajo označbe vključevati besedo »vsebuje, kateri sledi navedba alergena.

Alergene je potrebno označiti tudi pri pijačah (tudi v obratih, kjer strežejo samo pijače).

Umik in odpoklic živil

Nosilec živilske dejavnosti mora UVHVVR obveščati o umiku in odpoklicu vseh živil, razen prehranskih dopolnil in živil za posebne skupine, kjer je organ za obveščanje Zdravstveni inšpektorat RS.

UVHVVR se obvešča po telefonu, telefaksu oziroma na elektronski naslov pristojnega območnega urada UVHVVR (kontaktni podatki območnih uradov UVHVVR) in na elektronski naslov rasff.si@gov.si.

Nosilec živilske dejavnosti mora potrošnike o umiku oziroma odpoklicu živila obvestiti na način, da jih informacija doseže. Vsebina odpoklica je opredeljena v Prilogi 1 Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (Ur. l. RS, št. 72/2010 in 129/20).

Več o zagotvaljanju varnosti živil in posameznih področij varnosti tukaj.

Več o aditivih, encimih in aromah ter ekstrakcijska topila dobite tukaj.

Pravne podlage

• Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (2002/178)
• Uredba (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (2004/853)
• Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru)Besedilo velja za EGP. (2017/625)
• Uredba o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili
• Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS)
• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Pravilnik o registraciji in odobritvi obratov na področju živil
• Pravilnik o določitvi majhnih količin živil, pogojih za njihovo pridelavo ter o določitvi nekaterih odstopanj za obrate na področju živil živalskega izvora
• Pravilnik o zdravstvenih zahtevah za osebe, ki pri delu v proizvodnji in prometu z živili prihajajo v stik z živili
• Zakon o spremembah in dopolnitvah določenih zakonov na področju zdravja (ZdZPZ)
• Pravilnik o varnosti hitro zamrznjenih živil
• Pravilnik o uradnem nadzoru temperature zamrznjenih živil
• Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 Besedilo velja za EGP (2011/1169)
• Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (2004/852)
• Uredba Komisije (ES) št. 37/2005 z dne 12. januarja 2005 o spremljanju temperature v prevoznih sredstvih, skladiščih in pri shranjevanju hitro zamrznjenih živil, namenjenih za prehrano ljudiBesedilo velja za EGP. (2005/37)
• Uredba o izvajanju uredbe (EU) o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom
• Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 828/2014 z dne 30. julija 2014 o zahtevah za zagotavljanje informacij potrošnikom o odsotnosti ali zmanjšani prisotnosti glutena v živilih Besedilo velja za EGP (2014/828)

Povezave

• Varna hrana
• Aditivi, encimi in arome ter ekstrakcijska topila

Točnost informacij in oglaševanja o živilih

Informacije o živilih ne smejo biti zavajajoče, zlasti:

• glede značilnosti živila in še posebej njegove narave, identitete, lastnosti, sestave, količine, roka uporabnosti, države izvora ali kraja porekla, načina proizvodnje ali pridelave;
•  z navedbo učinkov ali lastnosti, ki jih živilo nima;
• z napeljevanjem, da ima živilo posebne lastnosti, če imajo take lastnosti vsa istovrstna živila, zlasti s posebnim poudarkom na prisotnosti ali odsotnosti določenih sestavin in/ali hranil;
• z izgledom, opisom ali slikovnimi prikazi, ki bi potrošniku namigovali o prisotnosti določenega živila ali vsebnosti sestavine, medtem ko bi sestavni del, naravno prisoten v tem živilu, oziroma sestavina, ki se v njem običajno uporablja, bila nadomeščena z drugačnim sestavnim delom oziroma drugačno sestavino.

Informacije o živilih morajo biti točne, jasne in potrošniku zlahka razumljive.

Ob upoštevanju odstopanj, določenih z zakonodajo Unije, ki se uporablja za naravne mineralne vode in živila za posebne prehranske namene, informacije o živilih nobenemu živilu ne smejo pripisovati ali opozarjati na lastnosti, kot so preprečevanje, zdravljenje ali ozdravljenje bolezni pri ljudeh.

Navedeno velja tudi za oglaševanje in predstavitev živil, zlasti njihove oblike, videza ali embalaže, uporabljene embalažne materiale, način, kako so razporejena, in okolje, v katerem so razstavljena.

Odgovornost nosilca živilske dejavnosti

1. Nosilec živilske dejavnosti, odgovoren za informacije o živilih, je nosilec dejavnosti, pod čigar imenom ali nazivom podjetja se živilo trži, oziroma če ima ta nosilec sedež zunaj Unije, uvoznik na trg Unije.
2. Nosilec živilske dejavnosti, odgovoren za informacije o živilih, zagotovi prisotnost in točnost informacij o živilih v skladu z veljavno zakonodajo o informacijah o živilih in ustreznimi nacionalnimi določbami.
3. Nosilci živilske dejavnosti, ki ne vplivajo na informacije o živilih, ne dobavljajo živil, za katera na podlagi informacij, ki jih imajo kot strokovnjaki, vedo ali domnevajo, da niso skladna z zakonodajo o informacijah o živilih, ki se uporablja, in zahtevami iz ustreznih nacionalnih določb.
4. Nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod svojim nadzorom ne spremenijo informacij, ki spremljajo živilo, če bi takšne spremembe zavedle končnega potrošnika ali drugače znižale raven varstva potrošnikov in zmanjšale možnosti končnih potrošnikov za ozaveščeno izbiro. Nosilci živilske dejavnosti so odgovorni za vse morebitne spremembe informacij, ki spremljajo živilo.
5. Nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod svojim nadzorom zagotovijo skladnost z zahtevami iz zakonodaje o informacijah o živilih in ustreznimi nacionalnimi določbami, ki zadevajo njihove dejavnosti, in preverijo, ali so takšne zahteve izpolnjene.
6. Nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod njihovim nadzorom zagotovijo, da se informacije v zvezi z nepredpakiranimi živili, namenjenimi končnemu potrošniku ali za dobavo obratom javne prehrane, prenesejo nosilcu živilske dejavnosti, ki živila prejme, da bi se tako končnemu potrošniku na zahtevo zagotovile obvezne informacije o živilih.
7. V naslednjih primerih nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod svojim nadzorom zagotovijo, da so obvezni podatki, prikazani na embalaži ali nanjo pritrjeni označbi ali na trgovinskih dokumentih, ki se nanašajo na živila, kadar je mogoče zagotoviti, da so takšni dokumenti bodisi priloženi živilom, na katera se nanašajo, ali so bili poslani pred dobavo ali sočasno z njo: 

   - kadar so predpakirana živila namenjena končnemu potrošniku, vendar se tržijo na stopnji pred prodajo končnemu potrošniku, in kadar na navedeni stopnji ne gre za prodajo obratom javne prehrane;

   - kadar so predpakirana živila namenjena za dobavo obratom javne prehrane za pripravo, predelavo, razdelitev ali rezanje.

8. Nosilci živilske dejavnosti, ki drugim nosilcem živilske dejavnosti dobavljajo živila, ki niso namenjena končnemu potrošniku ali obratom javne prehrane, poskrbijo, da tem nosilcem živilske dejavnosti zagotovijo dovolj informacij.

Seznam obveznih podatkov:

1. ime živila;
2. seznam sestavin;
3. vsaka sestavina ali pomožno tehnološko sredstvo, ki je navedeno na seznamu v Prilogi II ali pridobljeno iz snovi ali proizvoda s seznama v Prilogi II, ki povzroča alergije ali preobčutljivosti, se uporablja v proizvodnji ali pri pripravi živila in je še vedno prisotno v končnem proizvodu, čeprav v spremenjeni obliki;
4. količina nekaterih sestavin ali kategorij sestavin;
5. neto količina živila;
6. datum minimalne trajnosti ali datum uporabe;
7. posebni pogoji shranjevanja in/ali pogoji uporabe;
8. ime ali naziv podjetja in naslov nosilca živilske dejavnosti;
9. država porekla ali kraj izvora;
10. navodila za uporabo, kadar živila ne bi bilo mogoče enostavno uporabiti brez teh navodil;
11. pri pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola, dejanska alkoholna stopnja v volumenskih odstotkih;
12. označba hranilne vrednosti.

Nosilci živilske dejavnosti zagotovijo, da so obvezni podatki iz točk 1, 6, 7 in 8 prikazani tudi na zunanji embalaži, v kateri so predpakirana živila predstavljena za trženje.

Za prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju, in sicer označevanju, predstavljanju ali oglaševanju živil, namenjenih končnemu potrošniku, vključno z živili, ki so namenjena restavracijam, bolnišnicam, šolam, menzam ter podobnim obratom javne prehrane se upošteva tudi Uredbo EU 1924/2006 o zdravstvenih in prehranskih trditvah.

Pravne podlage

• Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS)
• Pravilnik o splošnem označevanju živil, ki niso predpakirana
• Pravilnik o posebnih zahtevah glede označevanja in predstavljanja predpakiranih živil
• Uredba o izvajanju uredbe (EU) o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom
• Uredba o izvajanju Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih
• Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 Besedilo velja za EGP (2011/1169)
• Direktiva 2011/91/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o označbah ali znakih za identifikacijo serije, v katero spada živilo Besedilo velja za EGP (2011/91)
• Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z navedbo države izvora ali kraja porekla za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso (2013/1337)
• Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 828/2014 z dne 30. julija 2014 o zahtevah za zagotavljanje informacij potrošnikom o odsotnosti ali zmanjšani prisotnosti glutena v živilih Besedilo velja za EGP (2014/828)
• Uredba Komisije (ES) št. 353/2008 z dne 18. aprila 2008 o določitvi izvedbenih pravil za vloge za odobritev zdravstvenih trditev, kakor je predvideno v členu 15 Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (Besedilo velja za EGP) (2008/353)
• Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/775 z dne 28. maja 2018 o pravilih za uporabo člena 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, kar zadeva pravila glede navajanja države porekla ali kraja izvora osnovne sestavine živila (Besedilo velja za EGP. ) (2018/775)
• Uredba (ES) št. 1924/2006 Evropskega Parlementa in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (2006/1924)

Podjetje mora potrošniku pred sklenitvijo pogodbe oziroma preden potrošnika zavezuje ponudba na jasen in razumljiv način zagotoviti naslednje informacije, če niso jasne že iz okoliščin:

1. glavne značilnosti blaga, storitve ali digitalne vsebine;
2. firmo, naslov sedeža podjetja in telefonsko številko podjetja, kadar je ta na voljo;
3. končno ceno ponujenega blaga, storitve ali digitalne vsebine, vključno z davki, ali način izračuna cene, če je zaradi narave blaga, storitve ali digitalne vsebine ni mogoče izračunati vnaprej;
4. informacije o morebitnih dodatnih stroških prevoza, dostave ali pošiljanja ali opozorilo, da taki stroški lahko nastanejo, če jih ni mogoče vnaprej izračunati
5. plačilne pogoje ter pogoje dostave blaga in izvedbe storitve oziroma dobave digitalne vsebine, rok dostave blaga in izvedbe storitve oziroma dobave digitalne vsebine, kadar je to potrebno;
6. informacije o pritožbenem postopku pri podjetju;
7. seznanitev z zakonskim jamstvom za skladnost blaga, storitve ali digitalne vsebine;
8. seznanitev z možnostjo in pogoji poprodajnih storitev in prostovoljnega jamstva (tržne garancije), kadar je to potrebno;
9. trajanje pogodbe, kadar je to primerno, in pogoje za odstop od pogodbe, sklenjene za nedoločen čas ali pogodbe s samodejnim podaljševanjem;
10. funkcionalnost, vključno z veljavnimi ukrepi za tehnično zaščito blaga z digitalnimi elementi, digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar je to primerno;
11. informacijo o združljivosti in interoperabilnosti blaga z digitalnimi elementi, digitalne vsebine ali digitalne storitve, s katero je podjetje seznanjeno oziroma bi moralo biti seznanjeno.

Omenjene informacije ni treba zagotoviti za pogodbe, ki vključujejo vsakodnevne transakcije in se izpolnijo nemudoma ob sklenitvi.

Pravne podlage

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Vse blago mora biti na prodajnem mestu označeno s prodajno ceno, ki vključuje davek na dodano vrednost, če je podjetje zavezanec za davek. Cena mora biti označena v eurih, podjetje pa mora upoštevati označeno ceno.

Če gre za ponudbo v okviru storitev informacijske družbe, mora biti poleg cene jasno in nedvoumno navedeno, ali cena vključuje tudi stroške dostave.

Blago mora biti označeno tudi s ceno za enoto, razen kadar:

• je cena na enoto enaka prodajni ceni;
• ne bi bilo koristno zaradi narave ali namena blaga (količina blaga ni pomembna za primerjavo cen ali se v isti embalaži prodaja različno blago);
• v prodajalnah, katerih površina prodajnega prostora je manjša od 500 m2.

Blago, ki se prodaja nepakirano v razsutem stanju, mora imeti označeno le ceno za enoto blaga.

Cena blaga mora biti označena na prodajnem mestu na blagu, lahko pa se označi tudi na enega od naslednjih načinov, vendar tako, da ne obstaja možnost zamenjave s ceno drugega blaga:

• na polici, kjer je blago nameščeno (pred, pod ali nad blagom z imenom blaga);
• na izvirni embalaži blaga;
• v obliki cenika ali kataloga, ki mora biti dostopen potrošnikom (npr. za blago, ki se ne nahaja v prodajalni),
• na drug ustrezen način na prodajnem mestu.

Pri istovrstnem blagu z različno neto težo ali z različno prostornino mora biti na oznaki cene poleg imena blaga tudi navedba neto teže ali prostornine.

Označitev cen na prodajnem mestu mora biti nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu.

Cena je nedvoumno označena, če je ni mogoče zamenjati s ceno istovrstnega blaga ali s ceno drugega blaga, ki se nahaja v neposredni soseščini.

Prodajna cena in cena za enoto blaga sta označeni čitljivo:

• če je na prodajnem mestu velikost številk najmanj 3 mm.
• če je pri označevanju cen v obliki cenika velikost številk najmanj 5 mm.
• če je pri označevanju prodajne cen na polici velikost številk najmanj 4 mm, cena za enoto blaga pa najmanj 2 mm.

Blaga ni treba označiti s ceno v naslednjih primerih:

• pri blagu, ki se potrošniku dobavlja kot sestavni del storitve;
• pri prodaji blaga na dražbi;
• pri prodaji umetniških del in starin;
• pri razstavljenem blagu, ki ni namenjeno niti prodaji niti za zbiranje ponudb ter je to nedvoumno označeno;
• pri blagu, namenjenemu le za okrasitev poslovnih prostorov in izložb.

Pravne podlage

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)
• Pravilnik o načinu označevanja cen blaga, digitalnih vsebin in storitev ter objavi znižanja cene blaga

Blago, ki se prodaja po znižani ceni, ker mu bo v kratkem pretekel rok uporabnosti, ima poleg označbe prejšnje cene in znižane cene, tudi posebej označen datum poteka roka uporabnosti.

Pri označbi cene blaga, ki se prodaja po znižani ceni, ker mu bo v kratkem pretekel rok uporabnosti, in pri prodaji hitro pokvarljivega blaga po znižani ceni, se za prejšnjo ceno šteje cena, ki jo je podjetje uporabljalo neposredno pred uporabo znižane cene.

Pravne podlage

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Podjetje, ki prodaja blago z napako, takšno blago fizično loči od preostalega brezhibnega blaga, jasno in vidno opozori, da gre za blago z napako, in vsak kos takšnega blaga posebej označi.

Pravne podlage

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Za zavajajočo poslovno prakso se šteje trženje blaga v eni državi članici kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, pri čemer ima to blago bistveno različno sestavo ali značilnosti (t. i. dvojna kakovost blaga).

Če prodajalec prodaja izdelke različne kakovosti pod isto blagovno znamko, bo moralo to biti vidno tudi navzven – jasno razvidna drugačna kakovost izdelka. Globa za kršitve te določbe je od 5000 EUR pa vse do 50000 EUR.

Pravne podlage

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Poslovni subjekti v razmerju do potrošnikov ne smejo izvajati nepoštenih poslovnih praks.

Poslovni subjekti morajo pri oglaševanju, prodaji in dobavi svojih izdelkov dati dovolj točnih informacij, da se lahko potrošnik premišljeno odloči za nakup. Vse obvezne podatke morajo navesti na »jasen in razumljiv način« ter v »jasnem in razumljivem jeziku«.

Ločimo dve glavni kategoriji nepoštenih poslovnih praks:

• zavajanje, bodisi z napačnimi informacijami ali z opustitvijo informacij (pomembni podatki niso navedeni),
• agresivne poslovne prakse, ko vas silijo v nakup.

Za nepošteno poslovno prakso se lahko, denimo, šteje lažno zatrjevanje podjetja, da bo izdelek na voljo zelo omejen čas, da bi se potrošnika s tem napeljalo k takojšnji odločitvi in ga prikrajšalo za možnost ali čas za izbiro na podlagi informacij.

Če podjetje uporabi nepošteno poslovno prakso in s tem povzroči oškodovanje potrošnika, lahko potrošnik zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska.

Globa za uporabo nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov je od 5000 do 50.000 EUR.

V kolikor prekršek predstavlja močno razširjeno kršitev v skladu s 3. točko 3. člena Uredbe 2017/2394/EU (v vsaj dveh državah članicah) oz. močno razširjeno kršitev z razsežnostjo Unije v skladu s 4. točko 3. člena Uredbe 2017/2394/EU (v vsaj dveh tretjinah držav članic) znaša globa od 0,5 odstotka do 4 odstotke oz. od 1,5 odstotka do 5 odstotkov letnega prometa podjetja v zadevni državi članici oziroma državah članicah Evropske unije v predhodnem poslovnem letu.

Pravne podlage

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Prodajalec odgovarja za neskladnosti, ki jih je imelo blago v času dobave.

Skladnost blaga se ocenjuje na podlagi subjektivnih in objektivnih zahtev za skladnost.

Subjektivne zahteve za skladnost blaga so:

1. blago ustreza opisu, vrsti, količini in kakovosti ter ima funkcionalnost, združljivost in druge lastnosti, kot je zahtevano v prodajni pogodbi;
2. blago je primerno za poseben namen, za katerega ga potrošnik potrebuje in s katerim je potrošnik seznanil prodajalca najpozneje ob sklenitvi prodajne pogodbe, prodajalec pa je s tem soglašal;
3. blago je dobavljeno skupaj z vsemi dodatki in navodili, vključno z navodili za namestitev, kot je določeno v prodajni pogodbi, in
4. blago je posodobljeno, kot je določeno v prodajni pogodbi.

Objektivne zahteve za skladnost blaga so:

1. blago mora ustrezati namenom, za katere se običajno uporablja blago iste vrste, pri čemer je treba, kadar je to primerno, upoštevati druge predpise, tehnične standarde ali v primeru neobstoja takih tehničnih standardov panožne kodekse ravnanja, ki se uporabljajo za posamezni sektor;
2. blago mora biti take kakovosti in ustrezati opisu vzorca ali modela, ki ju je prodajalec dal na razpolago potrošniku pred sklenitvijo prodajne pogodbe, kadar je to primerno;
3. blago mora biti dobavljeno skupaj s takimi dodatki, vključno z embalažo, navodili za namestitev ali drugimi navodili, za katere lahko potrošnik razumno pričakuje, da jih bo prejel, kadar je to primerno, in
4. blago mora biti take količine ter imeti značilnosti in druge lastnosti, vključno v zvezi s trajnostjo, funkcionalnostjo, združljivostjo in varnostjo, kot je običajno za blago iste vrste in ki jih potrošnik lahko razumno pričakuje glede na naravo blaga in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave, podane pri oglaševanju ali označevanju.

Če prodajalec dobavi blago, ki zgornjih zahtev ne izpolnjuje, se šteje, da blago ni skladno s prodajno pogodbo. Prodajalec odgovarja za vsako neskladnost blaga, ki obstaja ob dobavi blaga in ki se pokaže v dveh letih od dobave blaga, kar velja tudi za blago z digitalnimi elementi. Če je predmet prodaje rabljeno blago, se lahko prodajalec in potrošnik dogovorita za krajši rok odgovornosti prodajalca, vendar ne za manj kot eno leto.

Določen je vrstni red jamčevalnih zahtevkov potrošnika, in sicer potrošnik lahko zahteva:

1. brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga (popravilo ali zamenjava blaga) brez znatnih nevšečnosti za potrošnika v največ 30 dneh (možnost podaljšanja za največ 15 dni)

Kadar je treba blago, ki je bilo nameščeno v skladu z njegovo naravo in namenom, preden se je pokazala neskladnost, za namene popravila ali zamenjave blaga odstraniti, obveznost popravila ali zamenjave blaga vključuje tudi odstranitev neskladnega blaga in namestitev nadomestnega ali popravljenega blaga oziroma kritje stroškov te odstranitve in nove namestitve;

1. znižanje kupnine v sorazmerju z neskladnostjo ali odstopi od prodajne pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska.

Ne glede na vrstni red jamčevalnih zahtevkov lahko potrošnik takoj odstopi od prodajne pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska, če se neskladnost pojavi v manj kot 30 dneh od dobave blaga, brez da bi predhodno zahteval popravilo ali zamenjavo blaga.

Pravne podlage

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Javna raba jezika je pomembna tudi pri prodaji izdelkov in storitev. Pri označevanju in predstavljanju teh je treba zagotoviti primerne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka ali storitve. Informacije morajo biti podane v slovenščini oziroma v potrošniku na slovenskem območju zlahka razumljivem jeziku.

V primeru prodaje živil, zdravil in fitofarmacevtskih sredstev je treba v slovenščini na ovojnino natisniti deklaracijo in navodilo za uporabo. Dodatno se lahko uporabi tudi tuj jezik.

Pravne podlage

• Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS)

Na trg se lahko dajejo samo varni proizvodi.

Varen proizvod pomeni vsak proizvod, ki v normalnih ali realno predvidljivih pogojih uporabe, vključno s svojo življenjsko dobo in po potrebi z zagonom, montažo in predpisanim vzdrževanjem, ne predstavlja nikakršne nevarnosti ali pa samo minimalno nevarnost, ki se ob primerni uporabi proizvoda oceni za sprejemljivo in skladno z visoko ravnjo varnosti in zdravja oseb z upoštevanjem predvsem:

• lastnosti proizvoda, vključno z njegovo sestavo, embalažo ter navodili za montažo in po potrebi za namestitev in vzdrževanje,
• vpliva na druge proizvode, kadar se utemeljeno predvideva, da bo uporabljen z njimi,
• predstavitve proizvoda, označevanja, opozoril in navodil za uporabo in odstranjevanje ter drugih oznak ali podatkov o proizvodu,
• vrste potrošnikov, ki so v nevarnosti, kadar uporabljajo proizvod, predvsem otrok in starejših.

Proizvodi, ki so dani na trg, morajo biti označeni s primernimi, jasno zapisanimi in lahko razumljivimi opozorili v slovenskem jeziku o nevarnostih, ki jih lahko predstavlja.

Pravne podlage

• Zakon o splošni varnosti proizvodov (ZSVP-1)

Povezave

• Varnost potrošniških proizvodov

Živila, ki vsebujejo alkohol, morajo imeti na embalaži označeno vsebnost alkohola in opozorilo, da živilo ni primerno za otroke. 

Prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki so jim dodane alkoholne pijače, je prepovedana:

• osebam, mlajšim od 18 let;
• osebam, za katere je mogoče upravičeno domnevati, da jih bodo posredovale osebam, mlajšim od 18 let;
• osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola;
• osebam, za katere je mogoče upravičeno domnevati, da jih bodo posredovale osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola;
• iz avtomatskih samopostrežnih naprav.

Prodajalec oziroma ponudnik sme od vsake osebe, za katero domneva, da je mlajša od 18 let, zahtevati, da izkaže svojo starost z osebno izkaznico ali drugo javno listino. Če oseba to odkloni, ji ne sme prodati oziroma ponuditi alkoholnih pijač.

Prodaja alkoholnih pijač je prepovedana med 21. uro in 7. uro, razen v gostinskih obratih, kjer je dovoljena prodaja alkoholnih pijač do konca njihovega obratovalnega časa. V gostinskih obratih je prepovedana prodaja žganih pijač od začetka delovnega obratovalnega časa do 10. ure dopoldne. Prepoved prodaje vključuje tudi dodajanje žganih pijač brezalkoholnim pijačam in drugim napitkom.

Prepoved prodaje alkoholnih pijač in časovna omejitev prodaje alkoholnih pijač morata biti objavljeni na vidnem mestu v vseh prostorih, kjer se prodajajo alkoholne pijače.

Prodaja oziroma ponudba alkoholnih pijač je prepovedana:

• v stavbah in na pripadajočih funkcionalnih zemljiščih, kjer se opravljajo dejavnost vzgoje, izobraževanja in zdravstvena dejavnost;
• v športnih objektih, v katerih poteka športna prireditev, eno uro pred začetkom in med športno prireditvijo in
• med delovnim časom na delovnem mestu.

Prodajalci alkoholnih pijač morajo imeti v prodaji vsaj dve različni vrsti brezalkoholnih pijač, ki sta cenovno enaki ali cenejši od najcenejše alkoholne pijače.

Pravne podlage

• Zakon o omejevanju porabe alkohola (ZOPA)

Prepovedano je oglaševanje alkoholih pijač, ki vsebujejo več kot 15 volumenskih odstotkov alkohola.

Alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, se lahko oglašujejo na:

• bilteni, katalogi, letaki in prospekti, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju in drugih nosilcih objavljanja informacij, razen ob cestah na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih.
• v časopisih in revijah, radiu in televiziji, elektronskih publikacijah, teletekstu ter drugih oblikah dnevnega in periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa glasu, zvoka ali slike na način, ki je dostopen javnosti.

Objavljanje podatkov o kakovosti in drugih lastnostih alkoholnih pijač ter podatkov o prejetih nagradah in priznanjih v strokovnih revijah in drugih oblikah poslovnega komuniciranja, ki niso namenjene končnemu potrošniku, se ne šteje za oglaševanje.

Alkoholne pijače je prepovedano oglaševati med 7.00 in 21.30 na radiu in televiziji ter v kinematografih pred 22. uro.

Oglaševalsko sporočilo mora izpolnjevati naslednje pogoje:

• ne sme spodbujati čezmerne porabe alkohola ali prikazovati pozitivne vzročne zveze med pitjem alkohola in uspehom v življenju,
• ne sme biti namenjeno mladim in prikazovati oseb, ki uživajo alkohol,
• ne sme prikazovati oseb, mlajših od 25 let,
•  ne sme povezovati uživanja alkohola s povečano telesno zmogljivostjo ali z vožnjo v prometu,
• ne sme ustvarjati videza, da uživanje alkohola prispeva k uspehom v družbenem in spolnem življenju,
• ne sme poudarjati, da ima alkohol zdravilne učinke, ali da je poživilo, pomirjevalo ali sredstvo za reševanje osebnih težav,
• ne sme prikazovati abstinence ali zmernega pitja v negativni luči,
• ne sme poudarjati visoke vsebnosti alkohola kot posebne kakovosti alkoholnega izdelka,
• ne sme se pojavljati v in na stavbah, objektih in pripadajočih zemljiščih, kjer se opravlja zdravstvena dejavnost ter dejavnost vzgoje, športa ter izobraževanja,
• ne sme se pojavljati na panojih, tablah, plakatih ali svetlobnih napisih, ki so od vrtcev in šol oddaljeni manj kot 300 metrov,
• ne sme se pojavljati na prireditvah, ki so v prvi vrsti namenjene mladoletnim osebam, in na športnih prireditvah,
• ne sme vključevati simbolov, podob, junakov iz risanih filmov in drugih mladinskih oddaj,
• vsebovati mora opozorilo: »Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!« ali »Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju!«.

Pravne podlage

• Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS)

Oseba, ki proizvaja in prodaja lastno proizvedene alkoholne pijače, mora za proizvedene alkoholne pijače obračunavati in plačevati trošarino in je pri finančnem uradu registrirana kot trošarinski zavezanec.

Za alkoholne pijače, proizvedene z mešanjem, staranjem, aromatiziranjem, dodajanjem, tipiziranjem, barvanjem ali drugim postopkom ali tehnologijo, ne nastane obveznost za obračun in plačilo trošarine:

• če jih proizvede oseba, ki opravlja dejavnost priprave in prodaje jedi in pijač v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti (dejavnost s področja Gostinstvo, podrazred 55.100, 55.202, 55.204, 56.101, 56.102, 56.103, 56.105, 56.210 in 56.300 Standardne klasifikacije dejavnosti), in
• če je uporabljeno žganje s plačano trošarino in
• če količina iz žganja proizvedenih alkoholnih pijač ne presega 120 litrov letno.

Pravne podlage

• Zakon o trošarinah (ZTro-1)

Prepovedana je proizvodnja in prodaja cigaret, ki na embalaži nimajo natisnjenih podatkov o tem, koliko miligramov katrana, nikotina in ogljikovega  monoksida vsebuje posamezna cigareta. Ti podatki morajo obsegati najmanj 10% površine bočne strani embalaže.

Prepovedana je prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let. Prepoved prodaje tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, mora biti v prodajalni tobačnih izdelkov objavljena na vidnem mestu. Prodajalec lahko od vsake osebe, ki kupuje tobak, tobačne izdelke in povezane izdelke zahteva, da izkaže svojo starost z javno listino.

Tobačnih izdelkov ne smejo prodajati osebe, mlajše od 18 let.

Prepoved prodaje tobaka in tobačnih izdelkov velja tudi:

• Za prodajo iz avtomatskih naprav.
• Ko je omogočena neposredna dostopnost teh izdelkov.
• Za prodajo iz premična prodajna mesta (razen kioski)
• Za prodajo zunaj izvirne embalaže proizvajalca.
• Za prodajo prekop prek interneta, telekomunikacij ali čezmejno prodajo na daljavo.
• Proizvodnjo in prodajo sladkarij, prigrizkov, igrač ali drugih predmetov v obliki tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, namenjenih osebam, mlajšim od 18 let.

Pravne podlage

• Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI)

Definicije posameznih izdelkov

Definicije posameznih izdelkov za katere je potrebno dovoljenje za prodajo, so navedene v 3. členu Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (UL RS, št. 9/17, in 29/17 in 31/24):

1. Tobak so tobačni listi in drugi naravno predelani ali nepredelani deli rastline tobaka, vključno z ekspandiranim in rekonstituiranim tobakom.

Tobak za pipo je tobak, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je namenjen izključno uporabi v pipi.

Tobak za zvijanje je rezani tobak, ki je dodatno opredeljen v tretjem odstavku 84. člena Zakona o trošarinah.

2. Tobačni izdelki so izdelki, ki se lahko uporabijo in so izdelani, čeprav samo delno, iz tobaka, ki je gensko spremenjen ali ne. Tobačni izdelek za kajenje je tobačni izdelek, razen brezdimnega tobačnega izdelka.

Brezdimni tobačni izdelek je tobačni izdelek, ki ne vključuje postopka zgorevanja, vključno s tobakom za žvečenje, tobakom za njuhanje in tobakom za oralno uporabo.

Cigara je zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja.

Cigareta je zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja.

Tobak za njuhanje je brezdimni tobačni izdelek, ki se vnaša skozi nos.

Cigarilos je majhna cigara, ki je težka največ 3 g.

Tobak za vodno pipo je tobačni izdelek, ki ga je mogoče uporabljati z vodno pipo. Za namene tega zakona se šteje, da je tobak za vodno pipo tobačni izdelek za kajenje. Če je izdelek mogoče uporabljati za kajenje z vodno pipo in kot tobak za zvijanje, se šteje za tobak za zvijanje.

Tobak za žvečenje je brezdimni tobačni izdelek, ki je namenjen izključno žvečenju. Brezdimni tobačni izdelek je tobačni izdelek, ki ne vključuje postopka zgorevanja, vključno s tobakom za žvečenje, tobakom za njuhanje in tobakom za oralno uporabo.

Ogrevani tobačni izdelek je nov tobačni izdelek, ki se segreva, da proizvede emisijo, ki vsebuje nikotin in druge kemikalije in ki jo uporabnik nato vdihne, in je, odvisno od njegovih značilnosti, brezdimni tobačni izdelek ali tobačni izdelek za kajenje.

3. Povezani izdelki so elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje, zeliščni izdelki za kajenje, elektronske cigarete brez nikotina in posodice za ponovno polnjenje brez nikotina, zeliščni izdelki za segrevanje, novi tobačni izdelki in novi nikotinski izdelki:

Zeliščni izdelek za kajenje je izdelek na osnovi rastlin, zelišč ali sadja, ki ne vsebuje tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja.

Zeliščni izdelek za segrevanje je izdelek na osnovi rastlin, zelišč ali sadja, ki ne vsebuje tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek segrevanja.

Elektronska cigareta je izdelek, ki se lahko uporablja za vdihovanje hlapov, ki vsebujejo nikotin, skozi ustnik ali kateri koli sestavni del tega izdelka, vključno s polnilom, rezervoarjem in napravo brez polnila ali rezervoarja. Elektronske cigarete so lahko take, da se po uporabi zavržejo ali pa se ponovno napolnijo s pomočjo posodice za ponovno polnjenje in rezervoarja ali pa se lahko napolnijo s polnili za enkratno uporabo. Šteje se, da gre za elektronsko cigareto tudi, če se ta ponovno napolni s pomočjo posodice za ponovno polnjenje brez nikotina in rezervoarja ali pa se napolni s polnilom za enkratno uporabo brez nikotina za vdihavanje hlapov brez nikotina.

Elektronska cigareta brez nikotina je izdelek za enkratno uporabo, ki vsebuje rezervoar s tekočino brez nikotina in se uporablja za vdihovanje hlapov, ki ne vsebujejo nikotina, skozi ustnik ali katerikoli sestavni del tega izdelka.

Posodica za ponovno polnjenje je embalaža, ki vsebuje tekočino z nikotinom, ki se lahko uporablja za ponovno polnjenje elektronskih cigaret.

Posodica za ponovno polnjenje brez nikotina je embalaža, ki vsebuje tekočino brez nikotina, ki se lahko uporablja za ponovno polnjenje elektronskih cigaret.

Novi tobačni izdelek je tobačni izdelek, ki ne spada v nobeno od naslednjih kategorij: cigarete, tobak za zvijanje, tobak za pipo, tobak za vodno pipo, cigare, cigarilosi, tobak za žvečenje, tobak za njuhanje ali tobak za oralno uporabo in je bil dan na trg po 19. maju 2014.

Novi nikotinski izdelek je izdelek, ki ne spada v nobeno od naslednjih kategorij izdelkov, ki vsebujejo nikotin, vendar ne vsebujejo tobaka: elektronske cigarete, posodice za ponovno polnjenje in registrirani izdelki za nikotinsko nadomestno zdravljenje.

Povezani izdelki so tudi pripomočki oziroma naprave za uporabo povezanih izdelkov brez katerih povezanih izdelkov ni mogoče uporabljati. Tudi za te izdelke je treba pridobiti dovoljenje.

Podrobneje

Pravne podlage

• Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti
• Zakon o gostinstvu (ZGos)
• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot)

Uvoz blaga je vnos blaga iz tretje države (iz države ali z ozemlja, kjer se ne uporablja Pogodba o ustanovitvi Evropske unije) ali s tretjega ozemlja, ki ni del carinskega območja Unije (otok Heligoland, ozemlje Busingen, Ceuta, Melilla, Livigno, Campione d'Italija in italijanske vode Luganskega jezera), na carinsko območje Unije.

Oseba, ki želi uvoziti blago, mora na predpisan način in v predpisani obliki vložiti uvozno carinsko deklaracijo. Deklaracija v elektronski obliki se izpolni v skladu s Prilogo C in D Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 in Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447, ter v skladu s Pravilnikom o izpolnjevanju carinske deklaracije, elektronskem poslovanju s Finančno upravo Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo pri izvajanju carinskih formalnosti (Uradni list RS, št. 14/23). Priloge deklaracije so dokumenti, potrebni za izvedbo želenega carinskega postopka (npr. račun, potrdilo o poreklu, dovoljenje …).

Pri uvozu se obračunava carina, DDV, ter glede na vrsto blaga lahko tudi DMV (motorna vozila) ali trošarina, če gre za uvoz trošarinskih izdelkov (alkohol in alkoholne pijače, tobačni izdelki ter energenti in električna energija).

Pošiljke z blagom, katerega vrednost (brez vključene poštnine) ne presega 150 EUR, so oproščene plačila carine in se zanje obračuna samo DDV. Izjema so pošiljke, ki jih fizična oseba pošilja fizični osebi v vrednosti do 45 evrov. Te pošiljke so oproščene plačila carine in DDV.  Pri uvozu alkoholnih in tobačnih izdelkov ter parfumov in toaletnih vod navedene oprostitve ne veljajo.

Za pošiljke v vrednosti nad 150 EUR je potrebno obračunati carino in DDV. Osnova za obračun carine je carinska vrednost blaga, v katero se v celoti vključuje tudi poštnina do namembnega kraja. Carinska vrednost se največkrat izračuna na podlagi transakcijske vrednosti in zajema vrednost uvoženega blaga (vrednost, ki jo kupec plača ali jo bo plačal prodajalcu), stroške ki so nastali do meje Unije, kot na primer stroški prevoza, embaliranja, zavarovanja  in licenčnine če predstavljajo pogoj za prodajo blaga. V primeru, da carinske vrednosti ni možno določiti na podlagi transakcijske vrednosti se izračuna na podlagi ostalih metod vrednotenja.

DDV pri uvozu se obračuna od davčne osnove, ki jo sestavlja carinska vrednost blaga ter znesek carine in drugih dajatev, ki se plačujejo ob uvozu. DDV se glede na vrsto blaga obračuna po splošni stopnji 22 % oziroma znižani stopnji 9,5 % (npr. živila) ali 5 % (npr. knjige).

Pravne podlage

• Carinski zakonik Unije